Zlato in srebro
Program
Orkester Slovenske filharmonije
George Pehlivanian, dirigent
Klemen Leben, harmonika
Peter Napret, citre
Zlato in srebro, bali in plesne dvorane, penina in bogate obleke, uradniki, generali in princese. Srečališča meščanstva in plemstva so konec 19. in samega začetka 20. stoletja dišala po valčkih. Ta ples je bil zaradi prevelike telesne bližine partnerjev in preprostih korakov dolgo nezaželjen in povezan z nižjimi sloji. Sledila je prava »valčkomanija«, ki je na začetku 19. stoletja za nekaj desetletij zajela skorajda celotno Evropo, na Dunaju pa po zaslugi dinastije Strauss ni usahnila, zato danes valček poznamo predvsem kot simbol razkošne, na pogled lahkotne, dunajske ere. Glasbo za ples so pisali tudi kanonski umetniki – Beethoven, Brahms, Schubert, Chopin, Stravinski, Šostakovič, … – ki so jo praviloma iztrgali iz njene glasbeno predvidljive namenskosti in jo preoblikovali v koncertno glasbo. Od uvedbe novoletnih koncertov Dunajskih filharmonikov leta 1939 pa plesne valčke in pravtako nekoč zelo priljubljene vojaške koračnice povezujemo s svetlim in optimističnim vstopom v leto, ki je pred nami.
Današnje praznovanje odpiramo z uverturo k operi Donna Diana avstrijskega skladatelja rumunsko-čeških korenin Emila Nikolausa von Rezničeka (1860–1945). Nekoč popularna opera je danes znana le po uvodni glasbeni točki, ki sta jo ameriški radio in angleška televizija BBC pogosto uporabljala za podlago otroških programov. Če je španska princesa donna Diana po števinih ljubezenskih pripetljajih podobnih Shakespearovem Senu kresne noči na koncu vendarle zedinjena s svojim izbrancem, pa slovenska Ksenija Viktorja Parme (1858–1924) nima te sreče. Eden naših najbolj plodnih skladateljev glasbenogledaliških del je s Ksenijo sledil italijanskemu verističnemu zgledu in je glasbeno misel razvijal predvsem skozi intermezzo. Sloviti odlomek, ki ga bomo poslušali, v enodejanki služi kot zakasnitev tragičnega razpleta ljubezenske zgodbe med Ksenijo in Aleksijem, v katerem slednji ljubljeno nehote smrtno rani v spopadu s svojim bratom za njeno naklonjenost.
Plesna glasba je bila ključna sestavina balov tudi zunaj dunajskih meja. Cesarica Eugénie in Napoleon III. sta pod svoje okrilje vzela Émila Waldteufela (1837–1915), mladega fracoskega skladatelja salonske glasbe, ki je bil vešč pisanja modnih valčkov. Toda šele njegov odhod v Anglijo mu je prinesel mednarodni sloves in status največjega tekmeca Johanna Straussa mlajšega, saj je tam ustvaril priljubljen valček Drsalci, op. 183, ki je širšo slavo dosegel prek uporabe v številnih filmih. Waldteufel je pri slednjem uporabil popularno razširjeno formo valčka: namesto ene same melodije, zavite v enostavno tridelno obliko, Drsalci vsebujejo niz kar štirih miniaturnih valčkov, ki se srečajo v sklepni veliki kodi. Valček Zlato in srebro, op. 79 operetnega skladatelja Franza Lehárja (1870–1940) je nastal po naročilu princese Pauline von Metternich kot otvoritvena glasbena točka slavnostnega večera, na katerem sta bili ti žlahtni kovini glavna motiva. Namenska glasba, kot je bila Lehárjeva, je pogosto ostala neopažena, saj je občinstvo neučakano pohitelo na središče zlatosrebrno okrašene plesne dvorane razkazati svoje prav takšne couture. Sloves same »zvrsti« bala je sčasoma tudi Lehárjevemu valčku prinesel prepoznavnost po celi Evropi.
Če je bil valček glasba visoke družbe za štirimi stenami, so bile koračnice glasba za razkazovanje discipliranosti in moči vojakov na odrtem. Ne gre pozabiti, da je plemstvo v 19. stoletju še vedno zasedalo tudi visoke vojaške položaje, valčki in koračnice so torej spremljava dveh različnih prireditev istega družbenega miljeja. Češki skladatelj Julius Fučík (1872–1916) je posvetil življenje vačkom, polkam in koračnicam, kot ugleden dirigent vojaških pihalnih sestavov je dobival namestitve po celi Habsburški monarhiji. Tako je pristal tudi v sarajevskem regimentu, kjer je vzplamtela njegova ljubezen do rimske kulture; napisal je Prihod gladiatorjev, op. 68, marš, ki ga danes povezujemo s karnevalom, cirkusom in sploh točko prihoda klovnov, nikakor pa vojaško resnobnostjo. Njegovo drugo znano delo je Florentinski marš, op. 214, ki ga še vedno zasledimo na sporedih vojaških glasbenih sestavov.
Lahkotni toni in nepozabne viže pa niso le stvar preteklosti ali dunajskega šarma, temveč jih najdemo tudi na domačih tleh. Tako kot valčki, koračnice in polke tudi glasba Slavka Avsenika (1929–2015) temelji na nepozabni melodični liniji, ki jo podpirajo preproste harmonije in enakomeren ritem. Ansambel bratov Avsenik je utemeljil narodnozabavno glasbo na Slovenskem, njihov Pastirček z izrazito melodijo v klarinetu pa sodi v nekoliko resnejši del opusa. V narodno kolektivno zavest se je zapisal tudi Urban Koder (1928–2019), ki je ustvarjal glasbo za filme,še posebej slovita je melodija iz Cvetja v jeseni.
Zaradi sence brata Johanna Straussa mlajšega je bil svoj čas manj opazen Josef Strauss (1827–1870), ki je izurjeno družinsko glasbeno obliko oplemenitil z nepričakovanimi harmonijami, navdihnjenimi z Wagnerjevo kromatiko, in nestandardno orkestracijo. Eden takšnih valčkov je Glasba sfer, op. 235, ki se igra s Pitagorino idejo vesoljne harmonije. Če je imela družina Strauss v rokah skladateljski monopol nad valčki, je družina Hellmesberger na Dunaju ogromno naredila na področju glasbenega izobraževanja. Josef Hellmesberger starejši (1828–1893) je družinsko tradicijo nadaljeval kot profesor violine na dunajskem Konservatoriju za glasbo (danes Univerza za glasbo in uprizoritvene umetnosti Dunaj), pozneje je postal tudi njen direktor, hkrati pa je deloval tudi kot dirigent Društva prijateljev glasbene umetnosti. Kompozicija ni bila njegova primarna dejavnost, toda Plesni prizor se je do danes obdržal na sporedih kot eden najbolj priljubljenih valčkov, v katerih večjo vlogo prejmejo godala. Prijetno pozibavajoči se del koncerta bo sklenil hiter ljudski ples skočná kot ga je uporabil Čeh Bedřich Smetana (1824–1884) v cirkuškem prizoru Ples komedijantov v operi Prodana nevesta.
V novem letu s Slovensko filharmonijo blestijo tudi glasbene novitete, zato bomo slišali svetovno premiero skladbe Leggerezza slovenskega akordeonista Klemena Lebena, ki pravi, da ima vsaka glasba svoj čas in prostor. Novoletni čas usmerja pogled v prihodnost polno dobrih želja, novih ciljev in kar najboljših namenov, zato je novonastala Leggerezza ravno takšna: svetla in pozitivna. Vendar delo ni zazrto le v prihodnost, temveč črpa iz zaklada glasbenega spomina, tako se včeraj, danes in jutri združijo, da se spomini lahko povežejo z željami… Drugačno pot je ubral nemški skladatelj Helmut Lachenmann (1935) znan kot raziskovalec novih zvočnosti: v Marche fatale se delno vrne k tonalnosti, a le da bi se igral z banalnostmi v glasbi. Nezaupljiv do humorja v glasbi, a problematizirajoč zvočno lahkotnost, se Lachenmann sprašuje, ali ni koračnica kot glasba, ki jo dojemamo še posebej praznično, absurdna a priori. Nekakšen moto skladbe bi bilo obrnjeno politično geslo: »Situacija je brezupna, a nikakor resna«. Na koncu nam skladateljevo vprašanje ostaja odprto: ali lahko hkrati marširamo in poslušamo, in če že marširamo – kam pa kam?
Ivana Maričić