
Sezona
2023/24
2023/24
TV
Prisluhnite na daljavo
Glasbena galerija
Cenjeno občinstvo!
Le kaj posebnega bi lahko vseboval novi nagovor k predstavitvi koncertne sezone Slovenske filharmonije 2023/24? Hvalospev, da vam bo zbor pel lepe pesmi in orkester igral priljubljene melodije?
Ali to, da boste tokrat pa res lahko slišali veliko novega in neznanega? Morda to, da vam bomo postregli s slavnimi solistkami in solisti? Dobrim vinom?
Rečem si: »Zakaj pa ne? Saj posel je le posel. Hvalimo lastno malho, bodimo uspešni in storimo kaj za to, da bo kupec zadovoljen. On ima vedno prav.«
Po razmisleku pa: na koncertih Slovenske filharmonije srečujem veliko ljudi. Predvsem takšne, ki se na koncerte vračate zaradi zadovoljstva z doživetim, morda pa tudi takšne, ki nad prihodom boljših časov še niste obupali. Srečujem stare znanke in znance, pa tudi nove obraze. Med občinstvom vidim nasmehe, slišim prijazne pozdrave, včasih mi kdo izreče tudi pohvale, spodbudne besede in izrazi navdušenje. Včasih pa v moj nabiralnik prispe kakšno pismo nestrinjanja s ponujenim glasbenim izborom, kdaj tudi ogorčenja in jeze. Takrat nastopi čas za premislek in samoizpraševanje, če v Slovenski filharmoniji res zapostavljamo določen segment našega občinstva, ali pa celo ravnamo v nasprotju z njegovo voljo.
Zaradi vsega naštetega se snovanja koncertnih sporedov vsako leto lotevamo bolj previdno in premišljeno, pri tem pa sledimo pomenljivim mislim skladatelja, akademika in častnega člana Slovenske filharmonije Lojzeta Lebiča, ki je nekoč dejal: »Glasba je družbena realnost kot športni dogodek, izid knjige, radijska oddaja. Toda v taki realnosti ne sme postati merilo vrednosti številka prisotnih na kakem trgu, število prodanih vstopnic ali bučnost reklame. Treba je ločiti med različnimi glasbami in njihovo različno vrednostjo ali vsaj različnim namenom. Glasba mora ohraniti svoj umetniški značaj, ne sme postati samo namembna ali se spremeniti v uporabni predmet. Še posebej, če želi tudi danes ohraniti družbenokritično vlogo.«
Ob takšnih mislih je lažje snovati koncertne sporede. Lebičeve besede nam pomagajo ostajati zvesti temeljnim načelom, med katera nikakor ne spadajo pretirano ponavljanje že znanega, instantno zadovoljevanje potreb po užitku in nenehno ugajanje. Če bi sledili zgolj slednjim, bi se hitro znašli v coni lagodja, nato lenarjenja in sčasoma otopelosti.
Že utečeni sklopi filharmoničnih abonmajev so zato prepleteni na najrazličnejše možne načine z željo, da lahko vsak poslušalec z nakupom abonmaja VIP, SMS ali FKK izbere pretežno znano in »popularno« glasbo, hkrati pa z dodatnim nakupom abonmaja SOS ali PVC po zgolj polovični ceni vstopi v svet novejše glasbe, ki ji skupaj z umetniškim vodjo zbora Gregorjem Klančičem posvečava posebno pozornost. Oba namreč želiva občinstvu poleg vrste klasičnih mojstrovin predstaviti tudi vrhunska dela, nastala v našem času, v času, v katerem živimo. V preteklosti, vse do obdobja romantike, se je namreč vedno izvajalo izključno aktualno glasbo živečih skladateljev, torej takratno sodobno glasbo.
Poslušalstvo je bilo vedno željno novega – novih glasbenih slogov in novih izraznih sredstev. Tako je bilo v srednjem veku, renesansi, baroku, obdobju dunajske klasike in še dlje, vse do 20. stoletja.
Današnja koncertna ponudba je marsikje še vedno sestavljena skoraj samo iz glasbe preteklosti: iz časov srednjeveških papežev, Sončnega kralja, Marije Terezije, Napoleona, carske Rusije, prve in druge svetovne vojne, Sovjetske zveze in nenazadnje Jugoslavije. Do dobre glasbe iz teh obdobij gojimo veliko spoštovanje, hkrati pa čutim veliko dolžnost, da ob vsej pogosto izvajani in slišani glasbi odpremo ušesa tudi glasbi našega časa, kot to počnejo v ozaveščenih kulturnih sredinah in kot je bilo to v preteklosti.
Precejšen del občinstva ima sicer do sodobne glasbe zadržke, bojazen in odpor, saj naj bi takšna glasba v primerjavi s »harmonično« klasično in romantično glasbo zvenela neprijetno, celo grozno. Razlog za takšno dojemanje večine nove glasbe najdemo v številnih disonančnih sozvočjih, ki na nas sprva delujejo moteče.
In kaj je pravzaprav disonanca? To besedo Slovar slovenskega knjižnega jezika označuje kot neblagoglasno razmerje dveh ali več tonov. Nemška razlaga tega pojma pa je nekoliko drugačna: to je kombinacija tonov, ki ji mora slediti razvez ali sprostitev (»auflösungsbedürftige Tonkombination«). Ta razlaga je bližje tudi življenju, naravi in družbi nasploh. Cel svet, vesolje in vse stvarstvo deluje po principu kopičenja in sproščanja energije, ob tem pa nastajajo tudi konflikti, ki jih moramo reševati in se s tem razvijati. Podobno kot konflikti so tudi disonance nujne, saj bi brez njih življenje obstalo. Večinoma si jih ne želimo, a izogniti se jim ne moremo.
Po disonancah so kot po prepovedanem sadežu posegali čisto vsi stari mojstri glasbe: Hildegarda iz Bingna, Perotin, Ockeghem, Gallus, Palestrina, Vivaldi, Bach, Haydn, Mozart, Beethoven, Brahms, Wagner, Mahler, Ravel, Stravinski, Xenakis – vsi. To počnejo tudi Nana Forte, Lojze Lebič, Ambrož Čopi, Larisa Vrhunc, Vito Žuraj, Nina Šenk, Matej Bonin, Unsuk Chin in vsi drugi živeči skladatelji. Vsaka in vsak na svojstven način, ki ga imamo na naših koncertih priložnost spoznati in se vživeti v njihov notranji svet. Ob tem se lahko naučimo z disonancami soočati tudi mi, jih razreševati in zaradi njih postajati boljši.
Ravno zato vas vabim na filharmonične predkoncertne pogovore, sobotne izobraževalne matineje in pokoncertna druženja, ki jih bomo za vas pripravljali po koncertih abonmajev SOS in PVC. Obisk koncertov kateregakoli sklopa, še posebej pa v kombinaciji z abonmajem PVC ali SOS, je za razvoj kulturne ozaveščenosti nujen.
Takšnega ozaveščanja naši najmlajši, obiskovalci Družinskega abonmaja, ne potrebujejo. Otroci namreč še nimajo razvitih predsodkov in netolerance do novega in drugačnega. Ravno zato je bil v minuli sezoni 2022/23 Družinski abonma razprodan, zagotovo bo tako tudi letos.
Naučimo se kaj od njih.
Matej Šarc
direktor in umetniški vodja
Orkestra Slovenske filharmonije