SOLISTI UL AG in SIMFONIČNI ORKESTER RADIOTELEVIZIJE SLOVENIJA
Program
SIMFONIČNI ORKESTER RADIOTELEVIZIJE SLOVENIJADirigent: Zoran Bičanin
Solisti:
Sešek Kaja, violinaMentor: prof. Gorjan Košuta
Vesna Gostič, violinaMentor: prof. Vasilij Meljnikov
Peter Barbo, klavirMentorica: prof. Tatjana Ognjanovič
Štiri leta po tem, ko je Ludwig van Beethoven (1770–1827) premostil osebno krizo in se pomiril s tragičnim dejstvom, da bo zaradi vse slabšega sluha skozi življenje potoval v vse globljo tišino zunanjega sveta, je ustvaril svoj edini koncert za violino in orkester. Pobudo in naročilo zanj je prejel od Franza Clementa, enega najboljših violinistov tistega časa. Pravijo, da je violinist skladbo odigral prima vista, saj naj bi Beethoven delo dokončal le dva dni pred praizvedbo. Ob prvi izvedbi 23. decembra 1806 je Clement odigral prvi stavek koncerta pred odmorom; med odmorom je zabaval občinstvo z virtuoznimi ekshibicijami, ki jih je izvajal po eni struni z navzdol obrnjeno violino (njegovi spretnosti je občinstvo veliko bolj navdušeno ploskalo kot Beethovnovi glasbi), nato pa je odigral še preostanek koncerta. Solist je občinstvo navdušil, manj pa Beethovnovo delo, ki ga je pod taktirko Felixa Mendelssohna leta 1844 oživil izjemno nadarjeni, tedaj komaj 12-letni Joseph Joachim. Beethoven je lirični izpovedi in široki, skoraj simfonični formi dal prednost pred virtuoznostjo, čeprav solistični part zaradi izrazito klavirsko napisanih razloženih akordov violinistom ni ravno »pisan na kožo«.
Beethovnov Koncert za violino in orkester v D-duru velja v razvoju violinskega koncerta kot forme za mejnik, saj v številnih pogledih odstopa od vsega do tedaj napisanega. Beethoven je sicer ohranil klasično tristavčno strukturo in razporeditev tempov, je pa delo neprimerno obsežnejše od vseh dotedanjih. Drugačen je tudi odnos do orkestracije in vloge orkestra v razmerju do solista, predvsem pa je bil solistični part v času nastanka tehnično izjemno zahteven. Najobsežnejši prvi stavek, pisan v sonatni obliki, prinaša vrsto domiselnih novosti. Izstopa že začetni ritmični motiv petih udarcev, ki ga uvodoma predstavijo solo pavke. V nadaljevanju se ta motiv ne izkaže le kot uvodna figura, pač pa tudi kot rdeča nit celotnega stavka, saj se ponovi skoraj sedemdesetkrat. Drugi stavek temelji na nizu liričnih variacij na dve temi. V tem stavku imamo občutek, kot da nas želi skladatelj popeljati v svet, kjer se čas ustavi in kjer trenutek traja večno. Delo se zaključi s stavkom v obliki sonatnega rondoja, pisanega v ljudskem tonu.
Nemški romantični skladatelj Max Bruch (1838–1920) je bil v svojem času močno cenjen učitelj, dirigent in skladatelj, o čemer priča tudi častni doktorat, ki mu ga je leta 1893 podelila prestižna Univerza v Cambridgeu. K hitremu zatonu njegove popularnosti je veliko pripomoglo to, da je živel v Brahmsovi senci in da je bil odločno proti t. i. »novonemški« šoli z Wagnerjem in Lisztom na čelu. Njegov kompozicijski slog je bil namreč trdno zakoreninjen v klasicistični tradiciji in ravno zato ga uvrščamo med konservativne skladatelje, pri čemer se je večkrat zgledoval po Mendelssohnu. V njegovem plodovitem opusu najdemo preko dvesto del, med katerimi izstopajo Škotska fantazija za violino in orkester, variacije na judovsko temo za violončelo in orkester Kol nidrei in Prvi violinski koncert v g-molu. Kljub temu, da je v svojem času zaslovel predvsem z obsežnimi oratoriji, kot sta na primer Odisej ter Ahil in Mojzes, se ta dela niso ohranila na koncertnih sporedih zaradi površinskega koncepta in pomanjkanja izvirnosti. V enem izmed intervjujev je Bruch pravilno napovedal svojo prihodnost: »Večina mojih del bo pozabljenih, ljudje si me bodo zapomnili predvsem po tem, da sem napisal Koncert za violino v g-molu«.
Violinski koncert št. 1 v g-molu je Bruch napisal med letoma 1865 in 1867, ko je služboval kot glasbeni direktor na dvoru v Koblenzu. Delo je posvečeno slavnemu violinistu Josephu Joachimu, ki je pomagal Bruchu pri pisanju koncerta s številnimi predlogi izboljšav in popravkov. Po vsaj šestih revizijah, tako je zapisal Bruch, je dobilo delo končno podobo, ki so jo predstavili občinstvu leta 1868 v Bremnu, solist pa je bil prav Joachim. Koncert je sestavljen iz treh stavkov, ki jih povezuje eno samo vodilo – melodija. Glede na to, da se Bruchove skladbe nagibajo na konservativno stran nemške romantične glasbene tradicije, lahko v skladbi najdemo nekaj podobnosti z njegovimi predhodniki. V prvem stavku začetni solo pavk spomni na Beethovna, nepretrgana povezanost stavkov pa na Mendelssohna. Vendar se koncert od svojih predhodnikov po strukturi tudi razlikuje. Nenavadno je, da so vsi trije stavki bolj ali manj ohlapno zasnovani v različicah sonatne oblike. Prvi stavek ima vlogo uvoda oziroma preludija, ki se brez prekinitve izliva v mogočni Adagio. Po trajanju je zelo kratek, a vseeno prepričljiv, napolnjen z melanholičnimi in strastnimi melodijami, umeščenimi v bogato orkestrsko ozadje. Drugi stavek velja za »srce« koncerta. Zaporedoma se predstavijo in razvijajo tri melodične misli, ki se med seboj prepletajo v neskončno mrežo. V virtuoznem plesnem finalu zasledimo vpliv ljudske glasbe z madžarskim priokusom. V tem stavku se še zadnjič izkaže Bruchova sposobnost uravnovešanja melodične inovativnosti in virtuoznosti.
Tako kot je Bruch živel v senci velikega Brahmsa, je tudi glasba Mauricea Ravela (1875–1937) nenehno ždela v ozadju takrat vodilnega impresionističnega skladatelja Debussyja. Privlačila ga je možnost orkestrskega zvočnega barvanja in prav v smislu za instrumentacijo, harmoniziranje in iskanje »nekonvencionalne« izraznosti (tudi z vplivi ameriškega jazza, španske folklore, stare francoske glasbe idr.) lahko iščemo njegove sorednje kvalitete. Vse to v do potankosti izpiljeni oblikovni gradnji kaže moč Ravelove glasbe, ki je po smrti Debussyja (1917) obveljal za največjega živečega francoskega skladatelja. Je nekakšen ohranjevalec starega in obenem inovator. Francija ga je častila in zanjo pomeni dvoje: je prvi klasik 20. stoletja, obenem pa veliki pobudnik razvoja, saj od njega tečejo niti k pomembnim naslednikom, k skupini Les six. V njegovem opusu predstavljajo pomemben delež klavirska dela, med katerimi sta dva klavirska koncerta.
Koncert za klavir in orkester v G-duru je nastal med letoma 1929 in 1931. Po odmevni turneji v Združenih državah Amerike, kjer je Ravel nastopal kot pianist, si je želel javno predstaviti svoje novo delo. Skladatelj je koncert krstno nameraval izvesti sam, a mu pešajoče zdravje tega ni dopuščalo. Pod njegovo taktirko ga je izvedla Margeurite Long, s katero sta ga po prvi izvedbi uspešno predstavila še na štirimesečni turneji po Evropi. Umetnica ga je že prej prosila, naj napiše kakšno primerno delo, bila je namreč velika občudovalka Debussyja in Fauréja in vsega novega. Ravel ji je prisluhnil in ji partituro koncerta tudi posvetil. Ameriška turneja je bila za skladatelja pomembna tudi zato, ker se je tam srečal z jazzom, nad katerim se je navdušil. Prvotno je koncert nameraval nasloviti Divertissement. Želel je napisati delo, ki bi izpostavilo solistovo virtuoznost – nekako v slogu Mozartovih in Saint-Saënsovih koncertov, ki si jih je vzel za zgled in tako delo zasnoval v klasični strukturi treh stavkov z dvema hitrima, ki uokvirjata srednjega počasnega. Prvi stavek Allegramente je poln kontrastov. Vplive jazza, ki je Ravela navdušil, izkazuje z nenadnimi zasuki harmonije in razpoloženja, pa tudi z reminiscenco na Gershwinovo Rapsodijo v modrem in sinkopiranim ritmom. Melodija drugega stavka se brez ponovitev razteza v hipnotičnem značaju. Vzpostavlja popolno umirjenost, ki se nadaljuje tudi po pridružitvi orkestra h klavirju v počasnem tempu in pretežno enakomernem ritmičnem pulzu dolgih melodičnih fraz. Tretji stavek je kratek, na dan prihaja virtuozna briljanca solista; z urnim tempom in izpostavljenimi solističnimi odlomki pa predstavlja izziv tudi za orkester.
Komentarji k skladbam: Tjaša Judež in Evelin Frčec, študentki Oddelka za muzikologijo Filozofske fakultete UL
Mentor: prof. Gregor Pompe
_________
Kaja Sešek se je začela učiti violino pri petih letih pri očetu Arminu Sešku. Leta 2012 je postala dijakinja Konservatorija za glasbo in balet Ljubljana, leta 2017 pa je postala študentka Akademije za glasbo, kjer je zaključila dodiplomski študij v razredu profesorja Gorjana Košute. Od septembra 2022 študira na Royal College of Music v Londonu pri profesorju Detlefu Hahnu. V svojem glasbenem udejstvovanju je prejela mnoge nagrade, med drugim 3. nagrado ter nagrado za najboljšo izvedbo obvezne skladbe na Temsigu leta 2021, 2. nagrado na Temsigu v duu s sestro Ano, 1. nagrado in 100 točk na tekmovanju Svirel leta 2016 ter več prvih nagrad z osvojenimi 100 točkami na Stringfestu v Sremski Mitrovici. Imela je tri recitale za GML in recital v okviru cikla Mladi virtuozi. Dvakrat je nastopila kot solistka z Orkestrom Slovenske vojske. Od leta 2022 je članica mladinskega orkestra Gustava Mahlerja, s katerim je pod taktirko maestra Teodora Currentzisa sodelovala na otvoritvenem koncertu Salzburškega Festivala 2022. Udeležila se je seminarjev profesorja Igorja Ozima, Wonji Kim-Ozim, Vesne Stanković, Latice Honda-Rosenberg, Ute Hasenauer, Gorjana Košute, Armina Seška in Detlefa Hahna.
Vesna Gostič, rojena v Ljubljani, po končanem šolanju na Glasbenem centru Edgarja Willemsa in Konseravtoriju za glasbo in balet v Ljubljani pri prof. Roku Zgoncu nadaljuje študij violine v 3. letniku na Akademiji za glasbo v Ljubljani v razredu red. prof. Vasilija Meljnikova. Že od vsega začetka se udeležuje tekmovanj, tako solistično kot s komornimi skupinami – kot članica godalnega kvarteta je leta 2019 na državnem tekmovanju TEMSIG prejela zlato plaketo. Letos novembra je z recitalom nastopila na mednarodnem violinskem festivalu Memorijal Franjo Krežma v hrvaškem Osijeku. Hkrati je izbrana v sezoni 2022/23 za solističen recital v okviru koncertov abonmaja Glasbene mladine ljubljanske v ansamblu z odlično japonsko pianistko Sae Lee, docentko na Akademiji za glasbo v Ljubljani.
Peter Barbo se je rodil leta 1998 v Ljubljani. Klavir se je začel učiti pri petih letih pri profesorici Lidiji Andabaka. Nižjo glasbeno šolo je končal na Glasbeni šoli Ljubljana Vič-Rudnik pri profesorju dr. Radovanu Škrjancu, s katerim je pouk nato tudi zasebno nadaljeval. Leta 2017 se je vpisal na Oddelek za glasbeno pedagogiko na Akademiji za glasbo v Ljubljani ter obiskoval pouk klavirja v razredu prof. Marte Kržič. Od leta 2019 študira klavir v razredu profesorice Tatjane Ognjanovič. Po diplomi leta 2022 študij nadaljuje na magistrski stopnji. Dodatno se je izobraževal pri različnih mednarodno uveljavljenih pianistih, kot so Simon Trpčeski, Aquiles Delle Vigne, Peter Lang, Lovro Pogorelić, Pasquale Iannone in Đuro Tikvica. Nastopal je na številnih koncertih, samostojnih recitalih ter domačih in mednarodnih glasbenih festivalih, kot so Wiener Musikseminar na Dunaju, koncerti dunajskega Gesellschaft für Musiktheater, festival Up-to-Penice in Festival del Ridotto v italijanski Stradelli, Slovenski glasbeni dnevi, Ljubljana Festival, Mozartovi družinski dnevi, koncertni cikel Ob klavirju, Imago Sloveniae in drugi. Poleg tega pogosto deluje kot korepetitor, sodeluje pri opernih produkcijah in na koncertih spremlja zbore, solo pevce ter različne komorne zasedbe. V duu je javno nastopil tudi s slovitim pianistom Petrom Donohojem. Leta 2018 je na klavirskem tekmovanju v Nišu v Srbiji osvojil prvo nagrado in drugo mesto, leta 2019 pa prvo mesto in prvo nagrado v kategoriji klavir solo in klavirski duo ter bil razglašen za zmagovalca tekmovanja. Njegov nastop na koncertu v sklopu cikla Ob klavirju je bil predvajan v radijski oddaji Mladi virtuozi na Radiu Ars.
Dirigent in violončelist Zoran Bičanin je profesor na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana, umetniški vodja in šef dirigent Simfoničnega orkestra Domžale – Kamnik, ustanovni član kvarteta Accadémia in solo violončelist komornega orkestra Ljubljanski solisti. Po končanem študiju violončela je nadaljeval študij dirigiranja na Akademiji za glasbo v Ljubljani in opravil specializacijo iz komorne glasbe (godalni kvartet) na Umetniški univerzi v Gradcu. Za izredne umetniške dosežke je prejel dve Prešernovi nagradi Akademije za glasbo v Ljubljani, kot dirigent in kot član godalnega kvarteta Accadémia.
»… vendar se stvaritve članov orkestra ne bi mogle povezati v tako prepričljivo celoto brez izjemnega prizadevanja njihovega vodje, dirigenta Zorana Bičanina. Nocojšnji koncert je potrdil, da se zanesljivo razvija v enega najprodornejših slovenskih dirigentov mlade generacije. Njegovi nastopi zadnjih let kažejo neprestano poglabljanje razumevanja strukture glasbenih del, naraščajoče veselje do kreativnega oblikovanja orkestrskega zvoka, vedno bolj sproščen ustvarjalni dialog z izvajalci in, nenazadnje, izjemen smisel za motiviranje kolegov glasbenikov. Vse to obeta, da bo v prihodnje ob ustreznih priložnostih še naprej pomembno prispeval k slovenski glasbeni kulturi …« (A. Nagode)
Kot dirigent redno sodeluje s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenije, Alumni orkestrom, Simfoničnim orkestrom Grex Symphoniacorum in Godalnim orkestrom Konservatorija za glasbo in balet Ljubljana. S sezono 2023 je bil izbran za umetniškega vodjo in šefa dirigenta Simfoničnega orkestra Domžale – Kamnik. Že več kot desetletje je član godalnega kvarteta Accadémia, ki se je hitro uveljavil na najprestižnejših odrih po Sloveniji in v tujini. Leta 2020 so izdali zgoščenko z deli Ravela in Dvořáka, v sezoni 2021/2022 pa so v sodelovanju z Društvom slovenskih skladateljev umetniško zasnovali Cikel 1808, posvečen slovenskim skladbam za godalni kvartet. V sodelovanju z RTV Slovenija snemajo Antologijo slovenske glasbe za godalni kvartet.