Simfonični orkester Radiotelevizije Slovenija in solisti Akademije za glasbo UL / Koncertni cikel TUTTI
Simfonični orkester Radiotelevizije Slovenija
Dirigent: prof. Miha Rogina
Solisti:
Adam Kamplet, klavir
Mentor: prof. Ruben Dalibaltayan
Luna Vavourakis, saksofon
Mentor: prof. Miha Rogina
Filip Križnik, klavir
Mentorica: prof. Tatjana Ognjanovič
V celotni koncertni literaturi je malokateri uvod tako prepoznaven kot začetek Koncerta za klavir in orkester št. 1 Petra Iljiča Čajkovskega (1840–1893). Tako je težko verjeti, da se je samokritični skladatelj pri komponiranju koncerta, ki ga je začel pisati jeseni leta 1874, kot to opisuje v pismih, počutil »popolnoma pogreznjenega« ter tožil, da mora »siliti klavirske pasaže, da mi pridejo na misel«. Današnja priljubljenost koncerta je prav tako skorajda nezdružljiva z mnenjem Nikolaja Rubinsteina, prvega direktorja Moskovskega konservatorija in enega izmed mentorjev Čajkovskega, da je delo »popolnoma brez vrednosti, absolutno neizvedljivo. Določene pasaže so tako banalne in nerodne, da se jih ne da izboljšati, celotna skladba pa je slaba, trivialna in vulgarna«. A vendar je že krstna izvedba v Bostonu 25. oktobra 1875, na kateri je kot solist nastopil Hans von Bülow, doživela velik uspeh. Za mladega Čajkovskega, ki se je v času nastanka dela soočal z občutkom odtujenosti in nenehnimi dvomi glede svoje glasbe, je dober sprejem pomenil pomembno zmago.
Prvi stavek koncerta se začne z omenjenim svečanim uvodom, ki pa je kljub izjemni spevnosti in zaokroženosti le to – uvod, ki mu šele sledi predstavitev tematskega materiala, pomembnega za oblikovno gradnjo sonatnega stavka. Sledi drugi stavek, v katerem najprej slišimo nežno temo v flavti, ki jo nato prevzame klavir. Kljub umirjeni naravi stavka Čajkovski v njem preseneti s kadenčno virtuoznostjo solističnega parta. Finale je rondo, v katerem se najprej oglasi ljudska pesem v tridobnem taktovskem načinu, pri katerem pa je poudarek, zanimivo, na drugi dobi. Ko se stavek bliža koncu, preseneti vrnitev teme iz prvega stavka. Namesto formalne solistične kadence koncert sklene nemirna koda, polna razkošnih pianističnih okraskov.
Ameriški skladatelj David DeBoor Canfield (1950) je svoj Koncert po Čajkovskem opisal takole: »Koncert sem začel pisati 20. maja 2013 in ga dokončal 18. avgusta istega leta. Med Svetovnim saksofonskim kongresom v St. Andrewsu na Škotskem julija 2012 me je avstralski saksofonist Allan Yang nagovoril, da bi napisal delo v slogu Čajkovskega. Do tedaj sem že ustvaril skladbe za saksofon, zasnovane po vzoru Glièra in Brahmsa, pred pisanjem tega koncerta pa sem na seznam dodal še Joplina, Poulenca in Schumanna, zato sem bil ideji – napisati nekaj v slogu morda najbolj priljubljenega ruskega skladatelja – zelo naklonjen. […] Delo je zasnovano v tradicionalnih treh stavkih in zelo ohlapno modelirano po priljubljenem Violinskem koncertu Čajkovskega. Tako se v prvem stavku pred reprizo pojavi kadenca, kar je podobno kot v violinskem koncertu. Poslušalec bo prepoznal tudi figuracije, ki izhajajo iz zadnjega stavka tega dela, obenem pa stavek zajame duh Trepaka iz baleta Hrestač. Osrednji del koncerta je nežen počasni stavek, v katerem sem skušal izpolniti naročnikovo željo po lepi, lirični melodiji. V celotnem delu sem skušal priklicati duha Čajkovskega z melodičnimi, harmonskimi, ritmičnimi in orkestracijskimi sredstvi. Čeprav v skladbi ni namernih citatov iz skladateljeve glasbe, je mogoče, da se nekatere geste najdejo kje v njegovem obsežnem opusu. Ker sem se zavedal, da se – tako kot v drugih delih iz moje serije koncertov “po” skladateljih – v partituri pojavljajo tudi “prstni odtisi” mojega lastnega sloga, nisem skušal zatreti nobenih takšnih sledi. Delo so prvič izvedli solist, kateremu je koncert posvečen, dirigent John Ferguson in Orkester Pro-Musica iz Melbourna 23. novembra 2013.«
Umetniški kredo Sergeja Rahmaninova (1873–1943) lahko razberemo iz njegove znamenite izjave: »Melodija je glasba in temelj vse glasbe. Ne cenim skladateljev, ki zamenjajo melodijo in harmonijo za hrup in disonance.« Klavirski koncert št. 2 je prava apoteoza melodije, ki, podobno kot Prvi klavirski koncert Čajkovskega, predstavlja enega skladateljevih odločilnih vzponov.
Tudi Rahmaninov je bil namreč nagnjen k depresiji, v času katere ga je, tako Igor Stravinski, spremljal »večni dvometrski mrki pogled«. V posebej dolgem obdobju depresije se je skladatelj znašel med letoma 1897 in 1900, ko sta ga hkrati potrli propad ljubezenske zveze in slab sprejem njegove Prve simfonije. Težko obdobje, v katerem skorajda ni mogel komponirati, je v svojih Spominih opisal takole: »Bil sem v primežu hromeče apatije. Ničesar nisem počel in v ničemer našel užitka. Polovico svojih dni sem preživel na kavču. Vdal sem se velikemu obupu.« Pomoč je našel pri hipnotiku Nikolaju Dahlu, katerega formula mu je, tako Rahmaninov, odzvanjala v glavi tudi po končani terapiji: »Začel boš pisati koncert … Delal boš z veliko lahkoto … Koncert bo izvrstne kakovosti …«
Pričujoči koncert, ki ga omenja in ki ga je skladatelj doktorju Dahlu celo posvetil, je zares dokončal, ga 9. novembra 1901 krstno izvedel v Moskovski filharmoniji, z njim pa nemudoma dosegel velik uspeh. Prvi stavek, Moderato, se začne brez orkestrskega uvoda, prav tako je nenavadna odsotnost klasične solistične kadence – zamenja ga simfonični tek, v katerem solist in orkester delujeta kot enakovredna partnerja. Dramatičnemu prvemu stavku sledi drugi, označen z Adagio sostenuto. Viharnost zamenja mirnejši, pastoralno obarvan zvok, ki ga začnejo pritajena godala, nato pa se nad njimi razpne nežna melodija v pihalih. Srednji del prinese bolj nemirno epizodo, nazadnje pa stavek sklene vrnitev zadržane atmosfere prvega dela. Finale, Allegro scherzando, se začne z živahnim impulzom iz klavirja, ki deluje kot refren. Kmalu zaslišimo eno najprepoznavnejših melodij koncerta, ki jo uvedejo oboa in viole. Sanjavo razpoloženje prekine dih jemajoča koda, ki koncert tudi sklene.
Spremna beseda: Jakob Barbo
Predstavljen kot ‘Najboljši saksofonist današnje mlajše generacije’ v reviji The Sax, Miha Rogina slovi po inovativnih interpretacijah glasbenih del.
Je dobitnik 1. nagrade na 10 mednarodnih tekmovanjih. Sodeloval je z mnogimi vodilnimi glasbeniki, kot sta Pierre Boulez in Fabio Luisi ter nastopil na velikih mednarodnih koncertnih odrih širom Evrope, Azije, Amerike in Afrike v dvoranah, kot so Musikverein na Dunaju, pariška Salle Pleyel, Großes Festspielhaus v Salzburgu in japonska Izumi Hall. Študij saksofona je začel na Akademiji za glasbo UL pri prof. Matjažu Drevenšku, nadaljeval pa v Franciji pri Jeanu-Yvesu Fourmeauju, Vincentu Davidu in na prestižnem CNSM de Paris pri Claudu Delanglu, kjer je diplomiral z odliko. Izpopolnjeval se je na sloviti Eastman School of Music v ZDA. Po študiju saksofona je z odliko zaključil študij orkestrskega dirigiranja na Universität für Musik und Darstellende Kunst na Dunaju, kjer je študiral pri Johannesu Wildnerju, Bertrandu Debillyju in U. Lajovicu, zatem pa še študij zborovskega dirigiranja pri Thomasu Langu na isti inštituciji. Kot solist je nastopil s številnimi orkestri, kot so Dunajski simfoniki, Tajska filharmonija, Hofferska filharmonija, simfonični orkestri Bruges, Saint Maur in Paris Laureates, kot tudi Slovenska filharmonija in Simfonični orkester RTV Slovenija. Kot aktivni komorni glasbenik koncertira s pianistko Sae Lee, s katero nastopata po svetu kot Duo Kalypso. Je tudi član slovenskega pihalnega seksteta Camerata Academica in kvinteta Cvilič, katerih člani so profesorji Akademije za glasbo UL. Miha Rogina je profesor za saksofon na Akademiji za glasbo Univerze v Ljubljani. V letih 2013–2016 je deloval kot gostujoči profesor na univerzi Senzoku Gakuen v Tokiu, v letih 2017 in 2018 je pa kot gostujoči profesor predaval tudi na Osaka College of Music (Japonska) in Sibelius Akademiji v Helsinkih. Mojstrske tečaje vodi na univerzah po Japonski in Evropi ter deluje kot član žirij domačih in mednarodnih tekmovanj. Kot dirigent je vodil zasedbe, kot so Orkester in Zbor Slovenske filharmonije, Simfonični orkester RTV Slovenija, Simfonični orkester SNG Ljubljana, Orkester Slovaške filharmonije, Komorni orkester Pariškega konservatorija in Simfonični ter Pihalni orkester Akademije za glasbo UL. Kot član dunajskega zbora Wiener Singverein je sodeloval pod vodstvom dirigentov, kot so Riccardo Muti, Mariss Jansons, Daniel Barenboim, Charles Dutiot, Herbert Blomstedt idr.
Adam Kamplet je uspešno zaključil šolanje na II. gimnaziji v Mariboru. Končal je glasbeno izobraževanje na Konservatoriju za glasbo in balet v Mariboru, v razredu profesorice Planinke Atić. Obiskoval je pripravnico na Univerzi za glasbo v Gradcu, pri profesorju dr. Zoltánu Füzesséryju. Študira na Akademiji za glasbo UL pod mentorstvom profesorja Rubena Dalibaltayana. Na njegov umetniški izraz so močno vplivale tudi ure klavirja, ki jih je prejel od Jewgenija Kissina. Osvojil je 1. mesto na 18. mednarodnem klavirskem tekmovanju Alexander Scriabin v Parizu, 1. nagrado na 5. mednarodnem klavirskem tekmovanju San Dona di Piave v Italiji, 1. nagrado na 1. mednarodnem klavirskem tekmovanju Caneres na Dunaju, 3. nagrado na 6. mednarodnem klavirskem tekmovanju Béla Bartók v Gradcu, bil je trikratni absolutni zmagovalec na Mednarodnem klavirskem tekmovanju Ivana Rijavca v Rogaški Slatini itn. Kot solist je večkrat nastopil s Komornim godalnim orkestrom Slovenske filharmonije ter s Simfoničnim orkestrom SNG Maribor. Zaradi izjemnih dosežkov je prejemnik nagrade dr. Romana Klasinca. Poleg klavirja ga navdihujeta tudi nebo in letalstvo, je licenciran pilot motornega letala.
Luna Vavourakis je študij saksofona začela na Kraljevem konservatoriju v Liègu (Belgija) pri profesorici Nele Tiebout. Zraven glasbenega izobraževanja je dvanajst let študirala balet in sodobni ples. Trenutno zaključuje magistrski študij saksofona na Akademiji za glasbo UL pri prof. Mihi Rogina. Od leta 2025 je vzporedno vpisana na magistrski študij oboe pri profesorju Mateju Šarcu. Leta 2025 je prejela zlato plaketo na tekmovanju TEMSIG. Kot solistka, komorna in orkestrska glasbenica je nastopila po Evropi in v ZDA. Sodelovala je z različnimi orkestri, med drugim s Pihalnim in Simfoničnim orkestrom Akademije za glasbo UL, z Orkestrom Grex, Orkestrom SNG Opera in balet Ljubljana ter s Slovensko filharmonijo. Decembra 2025 je izvedla Dvojni koncert za violino in oboo (BWV 1060) J. S. Bacha ob spremljavi Harmonikarskega orkestra Akademije za glasbo UL. Luna je ustanovna članica pihalnega seksteta Sonus Ventis, s katerim intenzivno koncertira. Leta 2024 so prejeli zlato plaketo na tekmovanju TEMSIG. V okviru koncertnega cikla GM Oder 2025/26 bodo nastopili po Sloveniji. Udeležuje se mojstrskih tečajev pri vrhunskih saksofonistih, kot so C. Delangle, V. David in A. Bornkamp, ter pri uglednih oboistih, kot so E. Abbühl, J. Souček in S. Romić.
Filip Križnik je svojo glasbeno pot začel na Glasbeni šoli Antona Martina Slomška v Mariboru pri prof. Tanji Ajtnik Miškovič, dve leti pa sta ga poučevali tudi profesorici Mirjana Kostić in Adriana Magdovski. Po končani osnovni šoli se je vpisal na Konservatorij za glasbo in balet Maribor, kjer je šolanje nadaljeval v razredu prof. Lidije Maletić. Po uspešno opravljenem sprejemnem preizkusu na Akademiji za glasbo v Ljubljani nadaljuje izobraževanje v razredu prof. Tatjane Ognjanovič, kjer je leta 2024 z odliko diplomiral. V študijskem letu 2025/2026 v okviru Erasmus+ izmenjave študira pri profesorju Petru Langu na Mozarteumu v Salzburgu. Med študijem se je udeležil številnih slovenskih in mednarodnih tekmovanj, med najpomembnejše dosežke spadajo: zlata plaketa na državnem tekmovanju TEMSIG, prva nagrada na tekmovanju Sonus, op. 4, druga nagrada na tekmovanju Memorijal Jurica Murai, tretja nagrada na Mednarodnem klavirskem tekmovanju v Radovljici. V času dosedanjega šolanja se je imel priložnost izobraževati tudi na mojstrskih tečajih pri profesorjih, kot so Saša Gerželj, Nikos Zafranas, Maciej Zagórski, Florian Hölscher in Konstantin Krasnitski.
Simfonični orkester RTV Slovenija letos obeležuje sedemdeset let svojega delovanja. Vsa leta od ustanovitve ga krasita glasbena odličnost in vrhunska poustvarjalnost. Njegova temeljna dejavnost so studijska in koncertna snemanja za nacionalni glasbeni arhiv, ki je na voljo radijskim in televizijskim programom. Začetki Simfoničnega orkestra RTV Slovenija so neposredno povezani z nastankom radijske in pozneje televizijske hiše, združenih v Zavod RTV Slovenija. Radijski medij je od ustanovitve leta 1928 naprej zaposloval stalne zasedbe glasbenikov, ki so ustvarjali glasbeni program. Njihovo število se je počasi povečevalo in leta 1946 je Orkester Radia Ljubljana štel 65 članov. Delovati je prenehal leta 1947, ko je bila ustanovljena Slovenska filharmonija, člani orkestra pa so zamenjali delodajalca in prešli k Filharmoniji. Zaradi programskih potreb po svoji glasbeni produkciji si je Radio prizadeval za vnovično ustanovitev orkestra. Prvi šef dirigent na novo postavljenega orkestra je bil Uroš Prevoršek, za njim pa so na tem položaju delovali Samo Hubad, Stanislav Macura, Anton Nanut, Lior Shambadal, David de Villiers, En Shao in Rossen Milanov. Svojo umetniško pot z orkestrom na mestu šefa dirigenta je v lanskem letu prevzel odlični dirigent Lio Kuokman. V zadnjem desetletju je orkester največ pozornosti strokovne javnosti zbudil z odmevnimi projekti, pri katerih so poleg njega sodelovali priznani dirigenti in solisti, med njimi Marko Letonja, Daniel Raiskin, Angela Gheorghiu, Roberto Alagna, Marcello Alvarez, Mischa Maisky, Stefan Milenković, Aldo Ciccolini, Radu Lupu, Mate Bekavac, Irena Grafenauer, Ivo Pogorelić, Sarah Chang, Ning Feng, Berry Douglas in drugi. Uspehi in predvsem izjemna kakovost orkestra niso ostali neopaženi niti pri nekaterih velikanih popularne klasične glasbe, tenoristih Joséju Carrerasu, Placidu Domingu in Andrei Bocelliju ter duu 2Cellos, ki so si za spremljevalni orkester na koncertih v Sloveniji in bližnjih državah izbrali prav Simfonični orkester RTV Slovenija. Orkester izvaja zanimiv in pester koncertni program, s katerim privablja raznovrstno občinstvo. Njegov repertoar sestavljajo skladbe svetovne glasbene zakladnice vseh umetnostnih obdobij, antologije in krstne izvedbe slovenskih glasbenih ustvarjalcev, v tretjem tisočletju pa je velik krog poslušalcev pridobil še s koncerti orkestrirane popularne glasbe, ki jo po večini izvaja skupaj z najopaznejšimi ustvarjalci domače zabavne glasbe. Posnel je skoraj celoten slovenski simfonični repertoar in je za najboljše poustvaritve domačih skladb prejel številna visoka priznanja. Domača in mednarodna diskografija orkestra sta izjemno obsežni. Posnetke Simfoničnega orkestra RTV Slovenija lahko najdemo na več kot 400 zgoščenkah. Simfonični orkester RTV Slovenija je bil od 2007 – 2019 član mednarodne mreže orkestrov ONE – Orchestra Network for Europe, ki jo je sofinanciral program EU Ustvarjalna Evropa. Novembra 2019 se je orkester kot prvi slovenski profesionalni simfonični orkester sploh, z velikim uspehom predstavil na turneji v Latinski Ameriki.
Vstop prost. Brezplačne vstopnice bodo na voljo eno uro pred koncertom v preddverju Slovenske filharmonije.