Simfonični orkester in solisti Akademije za glasbo UL / Koncertni cikel TUTTI
Simfonični orkester Akademije za glasbo UL
Dirigent: izr. prof. Simon Dvoršak
Solisti:
Goce Zlatev, klavir
Mentor: prof. Ruben Dalibaltayan
Rok Zaletel Černoš, violina
Veljko Stanković, kontrabas
Mentorja:
prof. Vasilij Meljnikov
prof. Zoran Marković
VSTOP PROST.
Brezplačne vstopnice bodo na voljo eno uro pred koncertom v preddverju Slovenske filharmonije.
Uspeh Prvega klavirskega koncerta Ludwiga van Beethovna (1770–1827) je tesno povezan z njegovim dunajskim prebojem. Ko se je skladatelj konec leta 1792 iz Bonna preselil na Dunaj, se je sprva uveljavil kot pianist-virtuoz. Skladateljski ugled je prišel kmalu zatem, in to ravno na krilih koncertov, pri katerih je Beethoven kot uveljavljen interpret izvajal svoja lastna dela. Oznaka Koncerta za klavir v C-duru kot prvega je nekoliko zavajajoča, saj ne gre niti za Beethovnov prvi poskus v tem žanru niti za njegov najzgodnejši dokončani koncert za klavir z opusno oznako. Že kot najstnik je namreč v Bonnu snoval koncert v Es-duru, “drugi” Koncert v B-duru, op. 19 pa je bil dokončan prej, vendar ga je pričujoči prehitel v tisku. Nastanek koncerta je sicer dobro dokumentiran. Prve skice segajo v leto 1793, avtograf je bil končan konec leta 1794 ali v začetku leta 1795, sledile pa so za Beethovna značilne revizije, s katerimi je skladatelj zaključil marca 1801. Koncert je bil nato krstno izveden ali 29. marca ali 18. decembra leta 1795 na Dunaju. Slogovno v partituri lahko opazimo Beethovnovo poznavanje Mozartove koncertne strukture, zlasti v smislu forme in tehnične realizacije solističnega parta. A vendar Beethoven model razširi: koncert je zasnovan širše, bolj simfonično, tematski material je rabljen ekonomično in nenehno izpeljevan, solistična kadenca pa ne služi zgolj prikazu virtuoznosti solista, marveč postaja nosilni del dramaturgije skladbe. Prvi stavek, Allegro con brio, je za Beethovnova zgodnja dela nenavadno obsežen in izjemno zgoščen. Odlikujejo ga omenjena simfonična obravnava nenehno izpeljevanih motivov, prav tako pa tudi razkošna solistična kadenca. V počasnem drugem stavku, Largo, lahko slišimo spokojno kantileno, polno bogate ornamentacije v solističnem partu, značilne za poznejše Beethovnove koncerte. Skladatelj v Largu v dialog klavirja in orkestra v slogu komorne glasbe vplete še solo klarineta. Finale je rondo z oznako Allegro scherzando – gre za šaljiv zaključek koncerta, v katerem ne manjka virtuoznosti, živahne ritmičnosti in oblikovne inventivnosti.
Giovanni Bottesini (1821–1889) je pogosto imenovan Paganini kontrabasa, saj se je v zgodovino zapisal kot izjemen virtuoz, hkrati pa tudi kot skladatelj, ki je s svojim tehtnim opusom poskrbel, da se je kontrabas uveljavil kot polnokrvno koncertno glasbilo. Njegovo življenje je zaznamovala tudi ljubezen do opere. Poleg rednega koncertiranja v opernem orkestru se je sam podpisal pod več lastnih oper, številne je tudi dirigiral. Njegov bližnji prijatelj ni bil nihče drug kot Giuseppe Verdi, ki je Bottesinija izbral za dirigenta premiere opere Aide v Cairu leta 1871. Pričujoči Gran duo concertante je nastal na osnovi zgodnejšega koncerta za dva kontrabasa, ki ga je Bottesini najverjetneje napisal v času študija na milanskem konservatoriju. Pozneje naj bi delo s prepisom enega izmed partov za violino priredil violinski virtuoz in Paganinijev učenec Camillo Sivori. Prav ta oblika koncerta se je posebej utrdila na koncertnih odrih – nemara zaradi enakovrednega dialoga kontrabasa z najbolj izpostavljenim godalom: violino. Delo je pisano v bolj ohlapni obliki, kot smo je vajeni za koncert. Kljub temu da sicer lahko prepoznamo tri večje odseke, se zdi, da formo narekuje dramatična, skorajda operna misel. Od uvodnega samozavestnega nastopa prek liričnega jedra do briljantnega zaključka nas Bottesini vodi v enem samem neprekinjenem loku.
Simfonija št. 39 Wolfganga Amadéja Mozarta (1756–1791) je prva izmed znamenite trojice zadnjih simfonij, ki so nastale v izjemno kratkem času poleti leta 1788. Romantični mit, ki jih obdaja, pravi, da jih je obubožani, na obrobje družbe porinjeni Mozart napisal brez realne možnosti izvedbe kot nekakšno preroško sporočilo prihodnosti, ki bo odkrito šele po pokopu v grob, v katerega je drvel. Čeravno zgodba ni resnična, je nenaden nastanek treh simfonij vendarle skrivnosten, saj z gotovostjo ne vemo, za katero priložnost so bile simfonije napisane. Vsekakor jih je Mozart ustvarjal v času, ko je politična klima na Dunaju zaradi napovedi vojne Svetega rimskega cesarstva Osmanskemu cesarstvu povzročila nenaden upad sredstev, namenjenih kulturi, poleg slabše finančne podpore pa je izginil (bodisi zaradi vpoklica bodisi zaradi izmikanja le-temu) cel razred potencialnih mecenov in poslušalcev. Kljub temu jih je Mozart bržkone napisal v upanju izvedbe v prihajajočih sezonah, navsezadnje pa nas njihova hitra produkcija ne more presenečati, saj se je radoživi skladatelj znašel v redkem obdobju, ko se je lahko posvetil komponiranju – takole je napisal v pismu prijatelju: »Kakor je trenutno, ko nimam veliko za početi, prav tako nimam veliko obiskov, bom imel več časa za delo.« Prva izmed trojice, Simfonija št. 39, je posebna že po orkestraciji: Mozart se v njej odpove oboam in med pihala doda dva klarineta. Uporaba tega še uveljavljajočega se inštrumenta je povedna, saj poleg neobičajnega zvoka prinese mehkejšo, toplejšo barvo pihal, zaradi česar celotna simfonija dobi novo prefinjenost. Prvi stavek odpre skrivnostni počasni uvod, Adagio, ki ga zamenja energični sonatni Allegro. Andante con moto, drugi stavek, se začne tiho najprej z eno, nato pa še z drugo temo. Mozart namesto izpeljevanja raje izbira tonalno in dinamično barvanje svojih zamisli. Tretji stavek, Menuet, prinese bolj neformalno, skorajda ljudsko plesno vzdušje z oznako Allegretto. Menuetu sledi trio, v katerem lahko slišimo duet med klarinetom in flavto. Zadnji stavek, prav tako Allegro, je poseben zaradi skladateljeve nenavadne izbire tematskega materiala. Stavek namreč gradi na eni sami temi, ki jo mojstrsko postavi v dve različni preobleki. Motorični sonatni rondo se brez kode zaključi takoj po energični reprizi.
Spremna beseda: Jakob Barbo
Goce Zlatev (2006) je eden najperspektivnejših makedonskih pianistov svoje generacije. Študij nadaljuje na Akademiji za glasbo UL v razredu prof. Rubena Dalibaltayana. Svojo pot je začel v Štipu pri prof. G. Kostadinovu in nadaljeval v Skopju pri prof. dr. Slavici Micovski-Smilevski. Njegov izjemen talent potrjujejo številne prve nagrade na mednarodnih tekmovanjih. Je zmagovalec prestižnega slovenskega tekmovanja TEMSIG, petkratni zaporedni zmagovalec državnega tekmovanja v Skopju ter laureat tekmovanj Ohridski biseri, Polyhymnia in Golden Piano Talents. Na mednarodnem odru je osvojil 2. mesto na tekmovanju Chopin v Maleziji, nagrado za »največjega virtuoza« v Sofiji ter sodeloval na tekmovanju Robert Schumann v Nemčiji. Doslej je izvedel že več kot 20 solističnih recitalov v prestolnicah, kot so Dunaj, Pariz, Rim in Skopje. Kot solist redno sodeluje z Makedonsko filharmonijo pod taktirko Borjana Caneva, Saša Tatartčevskega in Dijane Ilkovske-Imeri. Znanje je izpopolnjeval na mojstrskih tečajih pri priznanih umetnikih, kot so Marija Gjoševska, Simon Trpčeski, Ženi Zaharieva, Ludmil Angelov, Sijavuš Gadžijev, Lilya Zilberstein, Chantal Stigliani, Erik Heidsieck in drugi.
Rok Zaletel Černoš (1998) je svojo glasbeno pot začel s šestimi leti pri Plamenki Dražil. Kot izjemno nadarjen mladi talent, je bil s šestnajstimi leti sprejet na Akademijo za glasbo UL in končal dodiplomski študij pod mentorstvom prof. Vasilija Meljnikova, v razredu katerega trenutno nadaljuje magistrski študij. Osvojil je 2. nagrado na mednarodnem tekmovanju Valsesia Musica v Italiji (prva ni bila podeljena), promocijsko nagrado na tekmovanju Fritz Kreisler na Dunaju, se uvrstil v polfinale slovitega tekmovanja P. I. Čajkovskega v Moskvi, prejel 2. nagrado na violinskem tekmovanju Stefanie Hohl na Dunaju, prve nagrade na mednarodnem tekmovanju Mladi virtuozi Zagreb, na državnem tekmovanju TEMSIG, na mednarodnem tekmovanju Niš ter na tekmovanju Trieste Ars Nova. Poleg tega ima veliko izkušenj s solističnim igranjem z orkestrom – za izvedbo Mendelssohnovega Violinskega koncerta s Simfoničnim orkestrom Akademija za glasbo UL, je prejel Prešernovo nagrado Akademije za glasbo UL. Poleg tega je izvedel Koncert št. 1 H. Wieniawskega s Slovenskim mladinskim orkestrom, Violinski koncert P. I. Čajkovskega s Simfoničnim orkestrom SNG Maribor, Sibeliusov in Brahmsov violinski koncert s Simfoničnim orkestrom Vivaldi, Mozartov violinski koncert z Mendelssohnovim komornim orkestrom ter Vivaldijev Koncert za 4 violine z orkestrom Amadeo. Prav tako je kot solist nastopil na Miklavževem koncertu s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija. V letošnji sezoni bo na abonmaju Kromatika s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenije nastopil Mendelssohnov Koncert za violino in orkester v e-molu, op. 64. Na mojstrskih tečajih so ga poučevali ugledni glasbeniki, kot so Maxim Vengerov, Viktor Tretjakov, Stefan Milenković, Igor Ozim, Chaim Taub, Silvia Marcovici in številni drugi.
Veljko Stanković (2002, Ćuprija), kjer je obiskoval Šolo za nadarjene učence in igral kontrabas v razredu prof. Dušana Zdravkovića. Kot solist in član komornih zasedb ter šolskega orkestra je nastopal v najpomembnejših dvoranah Srbije in v tujini. Igral je tudi kot solist s šolskim orkestrom. Leta 2019 je bil član mladinskega orkestra ESYO, s katerim je koncertiral po Italiji. Na domačih in mednarodnih tekmovanjih je osvojil več prvih nagrad in priznanj. Študij je nadaljeval na Akademiji za glasbo v Ljubljani v razredu prof. Zorana Markovića, kjer obiskuje magistrski študij. Nastopal je kot substitut v Orkestru SNG Maribor, Simfoničnem orkestru RTV Slovenija, Slovenskem baročnem orkestru in Orkestru Slovenske filharmonije, pod vodstvom dirigentov, kot so Charles Dutoit, Pierre Bleuse in drugi. V sezoni 2023/24 je bil stalni substitut v orkestru SNG Opera in balet Ljubljana, kjer je po uspešni avdiciji oktobra 2024 začel delo kot namestnik solo kontrabasista. Izbran je bil za solo kontrabasista na 31. poletni orkestrski akademiji Hundisburg v Nemčiji.
VSTOP PROST.
Brezplačne vstopnice bodo na voljo eno uro pred koncertom v preddverju Slovenske filharmonije.