Koncertni cikel TUTTI
Program
ORKESTER SLOVENSKE FILHARMONIJE
Dirigent: KAHI SOLOMNIŠVILI
Solistke:
ANJA KRALJ, violina
Mentor: prof. Gorjan Košuta
LARA OPREŠNIK, klavir
Mentor: prof. Ruben Dalibaltayan
ELA KRSTIĆ, violina
Mentor: izr. prof. Janez Podlesek
Vsakič, ko je bil pri Erichu Korngoldu (1897–1957) na obisku sloviti violinist Bronislaw Huberman, je spraševal svojega gostitelja, če mu je že napisal violinski koncert. Po tridesetih letih prepričevanja, leta 1945, je skladatelj res sedel za klavir, zaigral čudovito temo in Huberman je vzkliknil: »To bo moj koncert – obljubi, da ga boš napisal.« Melodija, ki jo je Korngold zaigral, ni bila nova. Ta izjemni skladatelj, ki velja za enega izmed utemeljiteljev širokega orkestralnega zvoka zlate dobe Hollywooda, kamor je kot skladatelj judovskega porekla prebegnil z Dunaja leta 1934, je temo uporabil v filmu Another Dawn. Tudi sicer se je težišče njegove glasbene poti, ki jo je začel kot čudežni deček, podoben Mozartu ali Mendelssohnu, po selitvi v Hollywoodu med vojno premaknilo z mojstrskih opernih kompozicij in simfoničnih del, po katerih je zaslovel v Evropi, na ustvarjanje glasbe za film. Gre za odločitev, o kateri je njegova žena pozneje napisala: »Bilo je, kot da bi zaprisegel, da ne bo napisal niti ene note razen filmske glasbe dokler bo po svetu divjala groza vojne.« Erikov oče, sicer ugledni kritik, ga je vztrajno spodbujal, da se vrne h glasbi, kakršno je pisal pred selitvijo, in pred njegovo smrtjo leta 1945 mu je tudi ustregel. Koncert je bil zaradi smrti Hubermana krstno izveden šele leta 1947. Uspeh prve izvedbe so zasenčile številne kritike. Splošne predsodke do filmske glasbe in Korngoldovega bogatega, po estetiki pozne romantike zgledujočega se izraza lepo povzema izjava newyorškega kritika, ki je delo posmehljivo oklical za »hollywoodski koncert«. Kljub temu da se tematski material vseh treh stavkov res navezuje na glasbo filmov, skomponirano med letoma 1937 in 1939, Korngoldov brezhiben občutek za dramaturgijo dela, genialna orkestracija in sveže ideje tvorijo prepričljivo ter tehtno celoto. V prvem, izmenjaje liričnem in energičnem stavku, se tematski material navezuje na glasbo iz filmov Another Dawn in Juarez. V drugem stavku lahko slišimo pravi ljubezenski prizor med violino in orkestrom, ki se naslanja na glasbo iz Anthony Adverse. Finale nazadnje prinese nenadno vedrino, ki je stopnjevana s solistično virtuoznostjo in materialom uvodne teme iz filma The Prince and the Pauper.
Aleksander Skrjabin (1873–1943) je od svojega šestnajstega leta na moskovskem konservatoriju študiral glasbeno teorijo, kompozicijo in klavir. Kot pianist je kljub slabšim predispozicijam (z roko naj bi lahko prijel le oktavo) diplomiral z odliko kot drugi najboljši v letniku – boljši od njega je bil le njegov sošolec in prijatelj Sergej Rahmaninov. Tako so tudi njegove kompozicijske začetke zaznamovale zlasti skladbe za solistični klavir, leta 1896 pa tudi njegovo prvo delo, ki je vključevalo še orkester – pričujoči Koncert v fis-molu. Skladatelj sam ga je leto po nastanku tudi krstno izvedel. Delo je naletelo na mešane odzive: še pred izvedbo ga je pri pregledu osnutka kritiziral Skrjabinov profesor Rimski-Korsakov, ki ni bil zadovoljen z različnimi vidiki glasbenega zapisa, najbolj uničevalno pa je kritiziral orkestracijo – področje, za katerega je že za časa življenja veljal za absolutno avtoriteto. Kljub temu je koncert kmalu po krstni izvedbi doživel številne uspehe sprva doma, nato pa tudi v tujini. Delo očara na prav poseben način, saj sicer morda res ni zasnovan kot veliki, veličastni koncert v slogu Čajkovskega ali Rahmaninova niti ne kot transcedentalistično raziskovanje Liszta, ampak očara kot umetelna, introspektivna kompozicija, ki razgalja solistove zmožnosti prefinjenega muziciranja. V tem smislu kompozicijski slog spominja na Chopinovega, s katerim so Skrjabina ob tamkajšnji krstni izvedbi primerjali londonski kritiki, vendar se od njega razlikuje po bistveno večji enakovrednosti in prepletenosti vlog orkestra in solista. Prvi stavek kaže formalno discipliniranost – stavek je v skladu s tradicijo sonatni – vendar ne na račun romantične rapsodičnosti. Mistični srednji stavek je sestavljen iz petih kontrastnih variacij na temo, ki jo uvede orkester in s ponovitvijo katere se stavek tudi sklene. Zlasti zanimiv je zadnji stavek, za obliko katerega skladatelj zopet uporabi nevpadljivi in za zvrst značilni sonatni rondo, v katerega pa – nenavadno – uvede tematski material prvega stavka.
Johannes Brahms (1833–1897) je bil izjemen pianist, virtuozno igro violine pa je spoznal na eni strani kot korepetitor, na drugi pa skozi druženje z Josephom Joachimom, svojim bližnjim prijateljem in enim največjih virtuozov svojega časa. Krstno je izvedel številne Schumannove solistične mojstrovine, prav tako pa tudi sloviti Bruchov in pričujoči Brahmsov Violinski koncert iz leta 1879. Pri nastanku dela, ki velja za temelj violinskega repertoarja, sta Brahms in Joachim tesno sodelovala – o tem zgovorno govori dejstvo, da najpogosteje izvajane kadence v prvem stavku ni napisal Brahms, ampak Joachim. Podobno kot velja za skladateljeve simfonije lahko tudi v njegovem violinskem koncertu vidimo zgledovanje po Beethovnovem modelu, ki ga je Brahms prilagodil estetiki 19. stoletja. V njem se je skladatelj distanciral od nastopaštva sodobnikov in je po Beethovnovem zgledu ustvaril inherentno tehtno ter resno kompozicijo. Koncert je, kot marsikatero drugo slovito Brahmsovo delo, neposredno povezan tudi s slovenskim zgodovinskim prostorom – napisal ga je namreč poleti leta 1878 ob Vrbskem jezeru. Leto prej, ko je zaključeval svojo drugo simfonijo, je slovito napisal, da ob jezeru »melodije letijo tako gosto, da moraš paziti, da jih ne pohodiš«. Prvo izvedbo koncerta so zaznamovale številne negativne kritike, ki so Brahmsa kot predstavnika konservativne smeri nemške glasbe 19. stoletja spremljale vse življenje. Odziv je skladatelja tako razočaral, da se je odločil osnutek drugega violinskega koncerta zažgati. Prvi stavek, Allegro non troppo, se začne s skrivnostnim unisonom, zgrajenim na enostavnem D-durovem akordu. Naraščanje dinamike prinese tudi vse bolj jasen tematski material, predstavljen najprej le z orkestrom, potem pa tudi s solistom. Sledi druga tema – lirična melodija, polna hrepenenja. Kompleksna oblikovna gradnja koncerta kulminira v virtuozni kadenci in energičnem koncu. Drugi stavek je Brahms v svojem slogu opisal kot »skromni Adagio«. Kljub temu da po kompleksnem in resnobnem prvem stavku drugi res predstavlja izrazni kontrast, ga odlikuje izjemna umirjena lepota. Zadnji stavek, finale, lahko razumemo kot poklon Joachimovemu madžarskemu poreklu. Tako nas solist na Brahmsovih krilih ponese prek madžarskih ravnic v ognjevitem, temperametnem stavku hitrega tempa.
Komentarji k skladbam: Jakob Barbo
Anja Kralj se je začela učiti violine s petimi leti pri prof. Poloni Češarek. Po končani nižji glasbeni šoli se je vpisala na Konservatorij za glasbo in balet v Ljubljani, kjer je pod mentorstvom prof. Žige Branka tudi maturirala. Sedaj študira na Akademiji za glasbo v Ljubljani pri prof. Gorjanu Košuti. Redno se udeležuje tekmovanj na državni in mednarodni ravni. Leta 2021 je na državnem tekmovanju TEMSIG osvojila srebrno plaketo, srebrno plaketo je pravtako prejela na tekmovanju Ars nova v Trstu. Kot solistka je nastopila na recitalih v sklopu Glasbene mladine Ljubljanske ter v ciklu Solo e da camera, v organizaciji Akademije za glasbo UL. Izpopolnjuje se na mojstrskih tečajih pri priznanih profesorjih: Latica Honda Rosenberg, Igor Ozim, Wonji Kim Ozim, Michael Frischenschlager, Sandor Javorkai, Vesna Stanković, Janez Podlesek, Benjamin Ziervogel, Hanna Hurwitz, Sophie Schafleitner, Dan Zhu. Zanimata jo tudi ljudska ter sodobna glasba. Slednjo raziskuje preko skupnega muziciranja s saksofonistko Vido Piko Vatovec, v Duu Bob, sodeluje pa tudi na koncertih in rezidencah pod okriljem Inštituta .abeceda; v različnih zasedbah je na .abecedinem Festivalu sodobne glasbe II. krstno izvedla več del različnih skladateljev, kot članica godalnega kvarteta je nastopila na Recitalu III. in na Recitalu IV. v Cankarjevem domu, ter kot članica zasedbe Mladih raziskovalcev VI. izvedla štiri koncerte. V letu 2023 je uspešno opravila avdicijo ter tako postala članica EUYO – European Union Youth Orchestra.
Lara Oprešnik je z igranjem klavirja začela pri sedmih letih v razredu prof. Monike Vehovec v Glasbeni šoli Velenje. Hkrati je igrala tudi violino v razredu prof. Igorja Ulokina. Srednjo stopnjo je začela v razredu prof. Jožice Grebenšek in z odliko zaključila v razredu prof. Jerneje Grebenšek kot Najdijakinja Umetniške gimnazije Velenje. Leta 2021 je z najvišjo oceno diplomirala na Univerzi za glasbo in upodabljajočo umetnost v Gradcu v razredu prof. dr. Milane Černjavske, leta 2019 pa na Akademiji za glasbo v Ljubljani v razredu prof. Hinka Haasa. Trenutno je absolventka magistrskega študija Akademije za glasbo v Ljubljani v razredu prof. Rubna Dalibaltayana. Kot solistka je nastopila s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija, z Mihail Jora Filharmoničnim orkestrom iz Bacaua in Simfoničnim orkestrom Glasbene šole Fran Korun Koželjski Velenje. Za izvedbo Beethovnovega Koncerta za klavir št. 1 je prejela študentsko Prešernovo nagrado. S solističnimi recitali je koncertirala na mednarodnem Festivalu Lent, v okviru ciklov Mladi virtuozi Festivala Ljubljana, Hiše kulture Celje, Glasbene mladine ljubljanske, Društva klavirskih pedagogov Epta ter tudi kot članica klavirskega dua in klavirskega tria Affettuoso. Je prejemnica številnih nagrad na mednarodnih in državnih tekmovanjih (Tenerifi, Dunaj, Cervignano del Friuli, Naborjet, Rim, Ljubljana, Trst, Lamporecchio, Nova Gorica…). Leta 2020 je za zmago na avdiciji prejela štipendijo, ki jo podeljuje Yamaha Music Foundation of Europe. V lanskem letu je uspešno opravila sprejemne izpite za magistrski študij na Kraljevi akademiji v Londonu. V zadnjih letih se preizkuša tudi kot skladateljica. V letu 2022 je pri Založbi Bogataj izdala svojo prvo skladbo za solo klavir, z naslovom V iskanju. Na mednarodnem skladateljskem tekmovanju Oscar Rieding je v letu 2018 prejela absolutno 1. nagrado za skladbo Modrina, leta 2022 je prejela 3. nagrado na državnem festivalu Spevslam za skladbo Ocean. Svoje znanje je izpopolnjevala pri prof. Jasminki Stančul, Laszlu Baranyayu, Lovru Pogoreliću, Riti Kinki, Olegu Marshevu, Aleksandru Serdarju, Nataschi Kudritskayi, Julii Gubaidulini.
Ela Krstić (2000) je šolanje začela na Glasbeni šoli Vič – Rudnik, nato pa nadaljevala na Konservatoriju za glasbo in balet v Ljubljani v razredu prof. Volodje Balžalorskega. Letos je študentka drugega letnika magistrskega študija na Akademiji za glasbo v Ljubljani pri izr. prof. Janezu Podlesku. Tekom šolanja je prejela več nagrad na tekmovanjih: na državnem tekmovanju TEMSIG srebrno (2012, 2021) in zlato plaketo (2015, 2018), prav tako zlato plaketo in 3. nagrado s klavirskim triom (2017); na mednarodnem tekmovanju Ars Nova Trieste 1. nagrado (2014) in 2. nagrado (2013), na tekmovanju Fantast v Beceju 1. nagrado (2013) in na tekmovanju Poree Fest (2018) 2. nagrado. Dodatno se je izpopolnjevala na seminarjih in mojstrskih tečajih pri profesorjih, kot so Latica Honda-Rosenberg, Wonji Kim Ozim, Benjamin Schmid, Sreten Krstić, Anke Schittenhelm, Sandor Javorkai, Dan Zhu, Andelko Krpan idr. Maja 2022 je v okviru cikla Solo e da camera izvedla solistični recital na Magistratu, marca 2023 pa je v okviru cikla Mladi mladim Glasbene mladine ljubljanske nastopila v Kosovelovi dvorani Cankarjevega doma. Kot substitut je imela priložnost sodelovati z Orkestrom Slovenske filharmonije. V letu 2023 je bila članica Mladinskega orkestra Gustava Mahlerja, s katerim je nastopila na poletni turneji pod vodstvom dirigenta Jakuba Hruse, novembra istega leta pa tudi kot koncertna mojstrica Simfoničnega orkestra Akademije za glasbo UL.
Gruzijski dirigent Kahi Solomnišvili je svojo glasbeno kariero začel kot pianist ter se javnosti predstavil na najrazličnejših koncertih in festivalih. Leta 2007 je bil sprejet na študij dirigiranja na Državnem konservatoriju v Tbilisiju, kjer je šest let kasneje dokončal magisterij. Ob rednem študiju se je udeleževal izobraževanj iz opernega in simfoničnega dirigiranja pri Gianluci Marcianu, takratnem glavnem dirigentu Državnega gledališča Opera in balet v Tbilisiju. Od leta 2014 opravlja vlogo glavnega dirigenta v omenjenem gledališču gruzijske prestolnice, leta 2017 pa je to mesto pridobil tudi pri Gruzijskem filharmoničnem orkestru, s katerim je v preteklosti že aktivno sodeloval. Pogosto vodi tudi Buenosaireški filharmonični orkester in dirigira v gledališču Teatro Colón. Leta 2017 je prejel nagrado tsinandali na področju glasbe, leta 2021 pa na istoimenskem festivalu nastopil v vlogi pomočnika dirigenta. Od leta 2022 asistira svetovno znanemu dirigentu Charlesu Dutoitu, sodeloval pa je še s Poljsko baltsko filharmonijo Frédérica Chopina v Gdansku, izraelskim orkestrom Sinfonietta Beer-Shava in različnimi mladinskimi orkestri ter na mnogih festivalih. V prihajajočih mesecih bo nastopil z gledališčem Teatro Colón, Buenosaireškim filharmoničnim orkestrom in Filharmoničnim orkestrom iz Monte Carla.