Koncertni cikel Tutti
Program
ORKESTER SLOVENSKE FILHARMONIJEDirigenta: Jakob Barbo, Črt Lasbaher
Ko se je Wolfgang Amadeus Mozart 8. junija 1781 po dolgotrajnem prizadevanju preselil na Dunaj, je tam hitro zaslovel najprej kot najboljši pianist cesarskega mesta, nato pa z Begom iz Seraja še kot skladatelj. Ravno v času, ko ga je izredno zaposlovala priredba omenjene priljubljene spevoigre za pihalne inštrumente, je od očeta prejel naročilo za simfonijo ob priložnosti podelitve plemiškega naziva Siegmundu Haffnerju. Simonija št. 35, K. 385, po naročniku znana tudi kot Haffnerjeva, je tako nastajala v naglici in s številnimi zamudami. Jasno ni niti, če je Simfonija v Salzburg prišla pravočasno za plemičevo praznovanje, vemo pa, da je bila tam z velikim uspehom zanesljivo izvedena do 24. avgusta. Prav tako je bila odmevna njena dunajska premiera, 23. marca 1782, na kateri je navdušeno ploskal sam cesar. Kot je razvidno iz korespondence med očetom in sinom, je bila Simfonija prvotno zasnovana kot večstavčna serenada, a ji je Mozart z odstranitvijo marša pred dunajsko praizvedbo dal današnjo, klasično štiristavčno simfonično obliko. »Dunajski« popravki so vplivali tudi na obliko posameznih stavkov – Mozart je iz prvega, Allegra con spirita, pisanega v sonatni obliki, namreč črtal ponovitev ekspozicije. Sonatno obliko, tokrat skrajšano, najdemo tudi v drugem stavku, ki v izpeljavi prinese nov, ekspoziciji kontrasten melodični material. Sledi veličasten Menuet s Triom, v katerem se skladatelj poigrava s pričakovanji poslušalca, simfonija pa se zaključi s Prestom, pisanim v obliki sonatnega rondoja. Zanj je skladatelj predpisal, da mora biti izveden »tako hitro, kot je le mogoče.«
Kljub Mozartovim visokim upom ob selitvi na Dunaj je bilo javno mnenje publike tedanje prestolnice glasbe močno podrejeno političnemu in dvornemu okusu, ki je bil pogosto v nasprotju z Mozartovim inovativnim pristopom, zlasti vidnem v njegovih odrskih delih. Tako je denimo Figaro v Pragi požel večji uspeh kot na Dunaju, kjer so opero prvič izvedli. Ne preseneča torej, da je Mozart februarja 1787 sprejel naročilo praškega Stanovskega gledališča za novo opero, ki naj bi bila krstno izvedena oktobra istega leta. Pod libreto nastajajoče opere, Don Giovannija, K. 527, se je podpisal Lorenzo da Ponte, nastanek tako libreta kot glasbe pa je zopet zaznamovala časovna stiska ter številni zapleti, zaradi česar je bilo delo izvedeno šele 29. novembra 177. Naglico pisanja celotne opere morda najbolje povzema prav legenda o nastanku pričujoče uverture – Mozart naj bi s skladanjem začel noč pred premiero, medtem ko mu je žena brala poezijo in točila punč, da ne bi zaspal. Parti so zjutraj ob sedmih prišli v roke kopista. Ta jih je do večera namnožil, črnilo na njih pa naj se še ne bi posušilo, ko je orkester na premieri brez vaje uverturo že igral. Mozart je, po svoji navadi, celotno uverturo zasnoval v obliki sonatnega stavka s počasnim, napetim uvodom.
Jakob Barbo
Simfonija št. 2 v C-duru, op. 61 nedvomno spada v krog velikih simfoničnih mojstrovin Roberta Schumanna. Z njo se je skladatelju uspelo postaviti ob bok Ludwiku van Beethovnu, ki je simfoniji, kot glasbeni obliki, utrl nova pota. Tudi Schumann je storil tako, saj kot pravi v pismu Georgu Dittrichu Ottnu, vodji Hamburškega Musikvereina, zapisal: »Simfonijo sem decembra 1845 napisal še napol bolan, zdi se mi, da boste to slišali. Šele v zadnjem stavku sem se zopet začutil živega; v resnici pa sem se po dokončanju celotnega dela res počutil mnogo bolje. Kljub vsemu pa me bo ta simfonija vedno spominjala na neko temačno obdobje v mojem življenju.« V tem obdobju se je začela njegova transformacija kompozicijskega sloga – odmaknil se je od skladanja pri klavirju in začel komponirati pri mizi (iz glave in brez nenehnega preigravanja motivov na klavirju). V Drugi simfoniji je jasno predstavljen centralni motiv – kvintni skok navzgor, ki ga zaslišimo že na samem začetku počasnega uvoda. Pri tem pa zaslišimo tudi kontrapunkt v godalih, kar nakazuje na skladateljev podrobni študij Bachovih del, katerim se je Schumann posvečal v letu 1845.Po živahnem sonatnem stavku, kjer se pokaže skladateljeva sposobnost v razvoju motiva, sledi še živahnejši Scherzo. Ta s svojo nenehno motoriko spominja že skoraj na Perpetuum mobile. Skozi stavek sledita dve sprostitvi v triih, ki sta koncipirana bolj kontrapunktično.V skladateljevo ‘preteklost’ se vrnemo v tretjem stavku – Adagio espressivo, saj prevladuje ena melodija s spremljavo (ponekod tudi s kontrapunktom) in spominja na Schumannovo obdobje komponiranja za klavir ali glas. Ponovno se pojavi tudi centralni motiv, ki nas opomni na skladateljev koncept.
Finalni stavek poslušalca ponovno dvigne s svojim vzpenjajočim se motivom. Kratka izpeljava nas pripelje do cezure s tremi generalnimi pavzami, kjer se na mestu reprize zgodi nekaj nepričakovanega: Pojavi se nova tema in sicer citat Beethovnove pesmi »Nimm sie hin denn, diese Lieder« op. 98. Ali gre za poklon velikemu mojstru, ali pa za skrivno sporočilo Clari Schumann, lahko samo ugibamo. Zagotovo pa lahko trdimo, da si je skladatelj s svojo 2. Simfonijo začrtal nove smernice v svojem kompozicijskem slogu in razvoju njegovih glasbenih idej.
Črt Lasbaher
Jakob Barbo (1997) je magistrski študent orkestrskega dirigiranja na Akademiji za glasbo v Ljubljani v razredu Marka Letonje in Simona Dvoršaka. Poleg študija na Akademiji, kjer je diplomiral leta 2019, se je v okviru študijskih izmenjav izobraževal še na salzburškem Mozarteumu v razredih Reinharda Goebla in Bruna Weila ter na dunajski Univerzi za glasbo in upodabljajoče umetnosti v razredu Johannesa Wildnerja. Poleg sodelovanj pri projektih Akademije za glasbo se je v sezoni 2021/22 predstavil kot asistent dirigenta v SNG Opera in balet Ljubljana pri produkciji opere Capuleti in Montegi ter kot glavni dirigent opere Deček, ki je prehitro rasel Glasbene matice. Intenzivno se ukvarja tudi z vodenjem zborov; med drugim je od leta 2019 umetniški vodja Primorskega akademskega zbora Vinka Vodopivca.
Črt Lasbaher (roj. 1996) je svojo glasbeno pot začel v razredu prof. Romane Rek na Glasbeni šoli Slavka Osterca v Ljutomeru in jo po opravljenem sprejemnem izpitu nadaljeval na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana, kjer je svoje glasbeno znanje še poglobil. Prav tako je ostal zvest klavirju in v razredu prof. Maje Faganel spoznaval različno klavirsko literaturo. Zelo ga je zanimalo orkestrsko dirigiranje in tako se je že leta 2013 udeležil mojstrskega tečaja v Bukarešti pri prof. Wolfgangu Dörnerju. Po uspešno opravljenih sprejemnih izpitih na Akademiji za glasbo Univerze v Ljubljani je začel študij orkestrskega dirigiranja v razredu red. prof. Marka Letonje in izr. prof. Simona Dvoršaka, študij klavirja pa v razredu prof. Marte Kržič. V študijskem letu 2020/21 je v okviru programa Erasmus+ odšel na Dunaj, kjer je bil leto kasneje tudi sprejet na redni študij orkestrskega dirigiranja v razredu prof. dr. Johannesa Wildnerja.
Med študijem v Ljubljani je dirigiral različnim zasedbam in orkestrom v sklopu Akademije za glasbo in tudi izven nje. Med njimi so: Orkester slovenske filharmonije, Simfonični orkester Akademije za glasbo, Pihalni orkester Akademije za glasbo, Študentski orkester Grex Symphoniacorum UL ter Študentski orkester Maribor, pri katerem trenutno deluje kot umetniški vodja in stalni dirigent. V sezoni 2021/22 je v Slovenskem narodnem gledališču Opera in Balet Ljubljana debitiral s predstavo G. Donizettija: Ljubezenski napoj. Prav tako pa s svojimi študijskimi kolegi nastopa tudi kot pianist v različnih krajih po Sloveniji (Ljutomer, Ljubljana, Polhov Gradec, Stična, Bled …). Pod vodstvom prof. Marte Kržič je osvojil več nagrad na mednarodnem klavirskem tekmovanju v Nišu v kategorijah solo in klavir štiriročno (2018, 2019, 2020).
Črt se je novembra 2021 udeležil mojstrskega tečaja dirigiranja pod vodstvom prof. Yu Fenga s Pekinškega nacionalnega konservatorija, v juliju 2022 pa bo sodeloval na mojstrskem tečaju in tekmovanju »Wiener Schule« v dunajskem Musikvereinu pod mentorstvom prof. Jin Wanga in drugih priznanih profesorjev.