KONCERTNI CIKEL SiBRASS 2024
Program
Boštjan Lipovšek, rog
Dudu Carmel, oboa
Lorenzo Cossi, klavir
Boštjan Lipovšek izhaja iz glasbene družine, v kateri je igranje roga tradicija. Njegova prva mentorja sta bila oče in brat, glasbeno šolanje pa je nadaljeval na ljubljanski Akademiji za glasbo pri prof. Jožetu Faloutu, kjer je tudi diplomiral in končal podiplomski študij. Izpopolnjeval se je še pri Radovanu Vlatkoviću na Mozarteumu v Salzburgu. Med študijem v Ljubljani je prejel študentsko Prešernovo nagrado za izvedbo Straussovega 1. koncerta za rog in orkester s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija. V tem orkestru je kmalu za tem zasedel mesto solo hornista. Kot solo hornist je gostoval pri nacionalnem orkestru opere La Monnaie v Bruslju, Berlinskem simfoničnem orkestru in Mahlerjevem komornem orkestru, še vedno redno sodeluje z Budimpeškim festivalskim orkestrom, Škotskim komornim orkestrom in orkestrom Camerata Salzburg. Leta 2001 je zmagal na mednarodnem tekmovanju Citta di Porcia. Pri založbi ZKP RTV Slovenija je izšlo več njegovih zgoščenk. S Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija, katerega član je od leta 1995, je posnel večino standardne literature za rog in orkester, posebej velja omeniti krstne izvedbe in premierna snemanja del L. Lebiča, I. Petrića in U. Kreka. Od leta 1998 se posveča tudi pedagoškemu delu in kot redni profesor predava na Akademiji za glasbo v Ljubljani, kot gostujoči profesor pa od leta 2004 tudi na Glasbeni akademiji v Zagrebu. Njegovi študenti so dejavni v priznanih mladinskih orkestrih, kot sta Mladinski orkester Gustava Mahlerja in Mladinski orkester Evropske unije, poleg tega pa tudi zasedajo pomembne položaje v različnih orkestrih v republikah nekdanje Jugoslavije ter drugod po Evropi. Za svoje dosežke na področju umetnosti je Boštjan Lipovšek leta 2008 prejel nagrado Prešernovega sklada.
Izraelski oboist Dudu Carmel je študiral oboo na Rubinovi glasbeni akademiji v Tel Avivu in je diplomiral na Visoki šoli za glasbo v nemškem Karlsruheju v razredu prof. Thomasa Indermühleja. Zmagal je na tekmovanju ameriško-izraelske kulturne fundacije François Shapira (1990) in na mednarodnem oboističnem tekmovanju v francoskem Toulonu (1996). Je prvi oboist Izraelskega filharmoničnega orkestra in del kolektivov Oddelka za pihala na Akademiji za glasbo v Jeruzalemu in Glasbene akademije Buchmann-Mehta Univerze v Tel Avivu. Kot solist je nastopil z Izraelskim filharmoničnim orkestrom pod vodstvom Zubina Mehte, Budimpeškim festivalskim orkestrom pod vodstvom Ivána Fischerja, Simfoničnim orkestrom iz Quebeca pod vodstvom Yoava Talmija ter drugimi priznanimi svetovnimi orkestri in dirigenti. Izvedel je recitale v prestižnih koncertnih dvoranah (denimo komorna dvorana Berlinske filharmonije), snemal za radijske postaje v Evropi in Izraelu ter sodeloval na festivalih komorne glasbe v Izraelu, Nemčiji, Švici in Braziliji. Je soustanovitelj oboističnega festivala na Palmi de Mallorci (»Oboe Festival Palma«), tam in drugje po svetu vodi mojstrske tečaje. Bil je prvi oboist izraelskega opernega orkestra (1992–1997), od leta 1998 je igral kot gostujoči oboist z Budimpeškim festivalskim orkestrom. Carmel je eden ustanovnih članov Izraelskega pihalnega kvinteta. Snemal je za Izraelski glasbeni center in založbe Camerata, Meridian, Centaur Records in DUX.
V Trstu rojeni pianist Lorenzo Cossi je študij klavirja zaključil na tržaškem konservatoriju Giuseppeja Tartinija v razredu Giuliane Gulli. Znanje je nadgrajeval še pri umetnikih, kot so Nino Gardi, Elisso Virsaladze, Joaquìn Achùcarro, William Grant Naborè in Jerome Lowenthal, ter na Mednarodni klavirski akademiji Lago di Como in Glasbeni akademiji Chigiana v Sieni. Leta 2006 je na Mednarodnem tekmovanju Rina Sala Gallo osvojil tretjo nagrado in posebno nagrado za interpretacijo Bachove skladbe. Sledili sta še druga nagrada (prva ni bila podeljena) na Mednarodnem klavirskem tekmovanju Luciano Gante v Pordenoneju (2009) in posebna nagrada za najboljšega italijanskega tekmovalca na 58. mednarodnem tekmovanju Maria Canals v Barceloni (2012). Mednarodni ugled je dosegel kot eden od petih finalistov tekmovanja Esther Honens v Calgaryju v Kanadi (2012), kjer je njegova izvedba Brahmsovega Klavirskega koncerta št. 1 v d-molu s Filharmoničnim orkestrom iz Calgaryja pod vodstvom Roberta Minczuka požela bučne ovacije. Časnik Cincinnati Enquirer je zapisal: »Cossijeva tehnika in obvladovanje zvočnosti sta bila preprosto osupljiva. Proizvajal je bujne, orkestralne zvoke in prikazal neverjetne podvige, vselej s pridihom prefinjenosti.« Lorenzo Cossi je pred nekaj leti kot član ansambla Resonanz iz Hamburga nastopal v koncertnih dvoranah, kot so Berlinska filharmonija, hamburška Filharmonija na Labi (Elbphilharmonie), Koncertna hiša na Dunaju in Muzikgebouw v Amsterdamu. Njegov repertoar sega od baroka do sodobne glasbe, pozornost pa namenja tudi jazzu in improvizaciji. Od nekdaj ga navdušuje področje komorne glasbe, kjer sodeluje z glasbeniki, kot so Marianna Sinagra, Christian Poltera, Johannes Moser, Esther Hoppe, Federico Agostini, Geoff Nuttal, Massimiliano Miani in Walter Auer. Trenutno je profesor klavirja na Zasebni glasbeni univerzi Gustava Mahlerja v Celovcu.
Ivan Jevtić (1947) se ponaša z več kot 100 deli. Prevladuje instrumentalna, pretežno komorna glasba, najdemo pa tudi več kot 20 koncertov za različna glasbila in simfonične skladbe. Študiral je na beograjski Akademiji za glasbo v razredu Stanola Rajičića in je že v času študija prejel več nagrad. Izpopolnjeval se je pri Olivierju Messiaenu na Pariškem konservatoriju in na Dunaju pri prof. Alfredu Uhlu. V letih od 1997 do 1999 je poučeval kompozicijo in orkestracijo na Zvezni univerzi v mestu Pelotas (Brazilija). Od leta 2003 je član Srbske akademije znanosti in umetnosti. Kot žirant sodeluje na mednarodnih skladateljskih tekmovanjih v Parizu, Narbonnu, Lunévillu, Beogradu, Arlesu in Ženevi. Njegova dela izdajajo založbe A. Leduc, G. Billaudot, Chant du Monde in Editions Bim. Skladba Con amore e fuoco (Z ljubeznijo in ognjem) je nastala leta 1992. Trije kontrastni deli razkrivajo ohlapno uporabo pesemske oblike ABA. Zunanja dela sta mirna in spevna – nad razloženo klavirsko spremljavo prinašata in prepletata melodiko oboa in rog. Če za zunanja dela velja, da glasbeno ponazarjata ljubezen, se z »brbotajočim prasketanjem ognja« prične kontrastni, dramatično poudarjeni osrednji del skladbe. V njem postane pomemben prinašalec glasbenega gradiva tudi klavir. Ritmično ostrejši, vse krajši in bolj fragmentarni motivi aludirajo na glasbeno slikanje ognja. Po višku skladbe, ki ga naznanijo težki akordi v klavirju, se dogajanje postopno umiri in vrne k »ljubezenski« tematiki – spevni temi nad razloženim klavirjem.
V Gradcu rojeni Heinrich von Herzogenberg (1843–1900) izhaja iz francoske aristokratske družine. Sprva se je izobraževal na jezuitski šoli v Feldkirchu, nato pa še v Münchnu, Dresdnu, Gradcu in na Univerzi na Dunaju, kjer je dokončal študij prava, filozofije in politologije. Kmalu za tem se je usmeril v glasbo. Do leta 1864 je obiskoval predavanja Felixa Otta Dessoffa. Sprva ga je privlačila Wagnerjeva glasba, po študiju Bachovih del pa je postal privrženec klasične tradicije in zagovornik glasbe Johannesa Brahmsa. Leta 1866 se je poročil z Elisabeth von Stockhausen, nekdanjo Brahmsovo učenko. Ohranila se je njihova obsežna, mestoma prikupna korespondenca, izmenjevali so si tudi skladbe. Zakonca Herzogenberg sta v Gradcu živela do leta 1872, nato pa sta odšla v Leipzig, kjer je Heinrich skupaj s preučevalcem Bachove glasbe Philippom Spitto ustanovil Leipziško Bachovo združenje (»Leipzig Bach-Verein«), ki se je posvečalo obujanju Bachovih kantat. Herzogenberg je bil eno desetletje umetniški vodja združenja, od leta 1885 dalje pa je služboval kot profesor kompozicije na Visoki šoli za glasbo v Berlinu. Bil je dobro izšolan glasbenik in predvsem nadarjen skladatelj. Ustvaril je dokaj obsežen opus pretežno komorne glasbe, ki pa je Brahms ni najbolj odobraval. Morda zato, ker naj bi Brahms pred poroko z Elisabeth gojil nežna čustva do svoje učenke. Vendarle pa je Brahms proti koncu svojega življenja nekoliko omehčal svoje stališče in je nejevoljno zapisal: »Herzogenberg lahko naredi več kot kdorkoli drug«. Čeprav je bil Herzogenberg označen za Brahmsovega epigona, večina njegove glasbe presenetljivo kaže le malo Brahmsovih vplivov. Proti koncu življenja je usmeril pozornost celo k ustvarjanju glasbe za bogoslužja v strasbourški Luteranski evangeličanski cerkvi, kjer je Friedrich Spitta (brat Philippa Spitte) poučeval teologijo. Pri tem si je za vzor vzel glasbo oratorijev in pasijonov Johanna Sebastiana Bacha. Štiristavčni Trio za oboo, rog in klavir v D-duru, op. 61 (1889) je nastal v skladateljevem zrelem ustvarjalnem obdobju. Le redko zaslišimo kakšen Brahmsov vpliv (zdi se, da tu in tam kakšen motiv ali postop namigne na Brahmsov Trio za violino, rog in klavir v Es-duru), zato pa značilna uporaba kontrapunkta in motoričnih spremljevalnih figur v klavirju nakazuje, da je Herzogenberg največ vplivov vsrkal (in jih skozi lastni glasbeni izraz tudi predrugačil) ob preučevanju Bachovih del. Glavna tema uvodnega Allegretta ima koračniški pridih, ki pa ni pretirano poudarjen, temveč deluje očarljivo in določa značaj celotnega stavka. V sledečem stavku (Presto) po kratkem klavirskem uvodu rog in oboa predstavita živahno lovsko temo. Kratki trio je tišji, mirnejši in kot tak primerno dopolni scherzo, ki se vnovič vrne ob koncu 2. stavka. V počasnem stavku (Andante con moto)uvodna tema klavirja začrta dostojanstveno razpoloženje. Tematiko prevzameta oboa in rog, v osrčju stavka pa nad razloženo klavirsko spremljavo solo rog prinese novo, tokrat otožnejšo temo, ki sčasoma postane bolj optimistična. Trio v D-duru sklene živahni Allegro, ki vrne razpoloženje uvodnega stavka. Glasba je pravi testament Herzogenbergove izvirnosti in kompozicijske podkovanosti, ki se kažeta skozi drzne, nenavadne, a spretno pripravljene modulacije, pulzirajoč klavirski part, spretno dopolnjen z oboo in rogom, ter nadvse domiselne, očarljive teme sklepnega stavka, ki skoraj v celoti temelji na kratkem ritmičnem motivu dveh šestnajstink in osminke.
Nizozemski skladatelj in dirigent Jan Koetsier (1911–2006) je zložil krepko prek 100 skladb, bil je eden vodilnih glasbenih ustvarjalcev, ki so ustvarjali glasbo za trobila. Večji del svojega življenja je preživel in deloval na nemških tleh, še zlasti v Münchnu. Preživljal se je kot dirigent, med drugim je kot pomočnik Willema Mengelberga vodil Kraljevi orkester Concertgebouw (1942–1950) in je s Simfoničnim orkestrom Bavarskega radia sredi 20. stoletja posnel vrsto skladb. Bil je tudi profesor dirigiranja na Visoki šoli za glasbo v Münchnu (1966–1976), medtem ko se je komponiranju posvečal predvsem po upokojitvi leta 1976 pa vse do smrti 28. 4. 2006 na Bavarskem. Leta 1999 je ustanovil tekmovanje Jan Koetsier v Münchnu, namenjeno komorni glasbi za trobila, je tudi prejemnik Reda za izredne zasluge Zvezne republike Nemčije (1994). Številne njegove skladbe so postale repertoarne stalnice in tvorijo programsko jedro različnih trobilnih zasedb. Koetsierjevo glasbo, v katerih združuje klasične prvine s sodobnejšimi vplivi, prežemajo lirične melodije, konservativne, a barvite harmonije, živahni ritmi, celo duhovitost. Vse to zaznamuje tudi Dresdenski trio (1992), imenovan po kraju prve izvedbe. Štiristavčna forma je konvencionalna. Uvodni Allegro ma non troppo sloni na lirični prvi in punktirani drugi temi, ki ju Koetsier tekom stavka prepleta in preobraža. Lahkoten značaj glasbe je mestoma v nasprotju z izvajalsko zahtevnostjo določenih mest, še zlasti v rogu in klavirju. Scherzo prinaša značilen karakter, ki pa ne temelji na tradicionalnem tridobnem plesu, temveč sestavljeni ritmični figuri, ki se spogleduje s habanero. Čeprav prepoznavna figura dominira, jo skladatelj tu in tam prekinja s svežim glasbenim materialom, kot je denimo melanholična tema v osrčju stavka, ki se pne nad pedalnim tonom v klavirju. Globoko občuteni Larghetto na mestu počasnega stavka uvede klavirski uvod, za katerim se zvrsti otožna melodika v oboi in rogu, v osrčju stavka pa Koetsier zapluje celo v bluesovske vode. Dresdenski trio sklene igrivi Allegro vivace, v katerem lahko skozi razgiban glasbeni stavek ponovno sledimo skladateljevim številnim ritmičnim spremembam in nenadnim tematskim obratom.
Mihael Kozjek
Napovednik naslednjih koncertov:
KONCERT 5
Nova generacija
Nedelja, 8. december 2024, ob 19h
Slovenska filharmonija, Dvorana Marjana Kozine
Izvajalci
Ansambel trobent profesorjev in študentov Akademije za glasbo Univerze v Ljubljani ter Konservatorija za glasbo in balet Ljubljana z gosti
Franc Kosem, trobenta
Anders Nyqvist, trobenta
Jure Gradišnik, trobenta
Urška Rošer, trobenta
Leon Pokeržnik, trobenta
Tobija Hrastnik, trobenta
Živa Žohar, trobenta
Lenart Zih, trobenta
Kristjan Zupan, trobenta
Jernej Maček, trobenta
Sae Lee, klavir
Tilen Bajec, orgle
Špela Cvikl, timpani
Miha Rogina, dirigent
Program
Petronio Franceschini: Sonata in D za 2 trobenti in orgle
Vassily Brandt: Podeželske razglednice za 4 trobente
Kathrin A. Denner: Schnappschüsse za 10 trobent in klavir
Bruce Broughton: Concert piece for 8 trumpets
Nana Forte: novo delo (naročilo društva Sibrass)
Georg Philipp Telemann: Koncert v D duru za 3 trobente, timpane in orgle
Heinrich Ignaz Franz Biber: Sonata S. Polycarpi á 9 za 8 trobent, timpane in orgle
KONCERTNI CIKEL SiBRASS 2025
KONCERT 1
Ansambel
Nedelja, 30. marec 2025, ob 19h
Slovenska filharmonija, Dvorana Marjana Kozine
Trobilni ansambel Sibrass & Leonhard Paul (Mnozilbrass)