KONCERTNI CIKEL SiBRASS 2024
Program
Trobilni kvintet SiBRASS
Trobilni kvintet Contrast
Gregor Turk, trobenta
Blaž Avbar, trobenta
Jože Rošer, rog
Žan Tkalec, pozavna
Uroš Vegelj, tuba
Trobilni kvintet Contrast je že dobro desetletje eden najvidnejših trobilnih sestavov na Slovenskem. Sestavljajo ga diplomanti Akademije za glasbo v Ljubljani: Gregor Turk (solo trobentač SNG Opere Ljubljana), Blaž Avbar (profesor na Waldorfski šoli Ljubljana in Glasbeni šoli Litija), Jože Rošer (solo hornist Slovenske filharmonije), Žan Tkalec (pozavnist Slovenske filharmonije) in Uroš Vegelj (dirigent in profesor na Glasbeni šoli Črnomelj). Člani zasedbe so se prvič zbrali leta 2012 in od takrat redno koncertirajo na številnih odrih po Sloveniji (Festival Lent, Festival Ljubljana, Imago Sloveniae, Glasbena mladina Slovenije) in v tujini (Nemčija, Italija, Hrvaška, Češka, Oman idr.). Repertoar kvinteta obsega skladbe iz renesanse, baroka, romantike, pa vse do ragtimea, glasbe 20. stoletja in sodobnih del, tudi novitet. Kvintet je na Tekmovanju mladih slovenskih glasbenikov TEMSIG 2013 osvojil zlato plaketo in prvo nagrado ter postal na mednarodnem tekmovanju Svirel 2014 absolutni zmagovalec v kategoriji komornih zasedb. Prvo nagrado je prejel tudi na mednarodnem tekmovanju Giovani Musicisti v Trevisu. Njegov največji uspeh je prva nagrada na mednarodnem tekmovanju Jan Koetsier v Münchnu (2014), kjer je za nagrado prejel tudi snemanje za Bavarski radio. Kvintet je v času svojega delovanja posnel dve zgoščenki in je redni udeleženec cikla Sibrass.
Trobilni kvintet enega najvidnejših skandinavskih glasbenih ustvarjalcev Andersa Hillborga (1954) je nastal leta 1998 po naročilu ansambla Stockholm Chamber Brass. Gre za krajšo enodelno skladbo, ki je nabita z energijo in intenziteto, osrednja komponenta pa je ritem in ne melodija. Izrazito fragmentarna motivika je v maniri hoquetusa – kontrapunktske tehnike, ki jo najdemo v glasbi 13. in 14. stoletja, pri čemer si v tri- ali štiriglasnem stavku zgornja glasova pogosto izmenjujeta kratke motive – razpršena med vseh pet glasov. Pogosti so ritmični poudarki, posamezne odseke pa zaznamuje odločno enakomerno pulziranje. Sprva nemelodična glasbena tekstura, v kateri mestoma začutimo tudi prvine repetitivne glasbe in ki jo torej tvori naslojevanje kratkih odrezavih ritmičnih motivov, tekom skladbe postaja vse bolj koncizna. Tudi motivi, čeprav karakterno ves čas blizu začetnemu značaju, postajajo daljši, konkretnejši in se ob postopnem izzvenu pulziranja iztečejo v blagozvočen sklep.
Če Viktorja Evalda z njegovimi trobilnimi kvinteti danes označujemo za očeta tega žanra, je bil francoski violinist, dirigent in skladatelj Jean-François-Victor Bellon (1795-1869) eden tistih pionirjev, ki so sredi 19. stoletja orali ledino na tem področju. Okoli leta 1850 je, najbrž za glasbenike Pariške opere, zložil niz dvanajstih kvintetov, ki so se posamično ali kar kot celoten niz sprva dokaj redno izvajali. Kot razkriva časopisje, so jih izvajali še zlasti na Pariškem konservatoriju in na tedaj priljubljenih promenadnih koncertih, ki jih je v Parizu prirejal Philippe Musard ter je z njimi gostoval tudi v Londonu. Skladatelja je h komponiranju bržčas spodbudila tudi iznajdba ventilov v prvi polovici 19. stoletja, ki je trobilom, dotlej obsojenim na bolj ali manj obrobne, signalne vloge, omogočila igranje vseh tonov. Skozi desetletja je Bellonova glasba za trobila počasi zapadla v pozabo in se porazgubila. Sredi 90-ih let 20. stoletja pa sta tubist Anthony George in trobentač John Wallace, gonilni sili slovitega trobilnega ansambla The Wallace Collection, v želji po raziskovanju in obujanju glasbe za ofikleido 19. stoletja v eni britanskih knjižnic naletela na 1., 2., 3. in zadnji, 12. Bellonov kvintet ter jih z ansamblom tudi posnela na izvirna glasbila, torej z ofikleido namesto tube. Bellonovi kvinteti, v času nastanka označeni tudi kot Simfonije za trobila, danes veljajo za najzgodnejše primerke tovrstne glasbe. So večinoma štiristavčni, posamezni stavki pa krajši in lahkotnejše narave. Kvintet št. 1 v F-duru uvaja živahni Allegro, v katerem zaznamo določene »rossinijevske« poteze. Sledi Menuet z nekajtaktnim počasnim uvodom in signalnim solom 1. trobente v triu, nato pa se zvrstita še v dokaj hitrem tridobnem taktovskem načinu zasnovani spevni Andante in sklepni Rondo, ki nas značajsko mestoma ponovno napeljuje k Rossinijevi operni glasbi.
Glasbeni jezik enega največjih in najplodovitejših slovenskih skladateljev 20. stoletja Primoža Ramovša (1921-1999), čigar opus šteje preko 600 del, se je razvijal v daljšem časovnem obdobju, postopoma in skozi več faz. Od neoklasicizma zgodnjega ustvarjalnega obdobja je prehodil dolgo in ovinkasto pot, ki je preko ekspresionizma ter dodekafonskih in serialnih poskusov v petdesetih letih 20. stoletja vodila v avantgardna zvočna iskanja modernizma 60-ih let. Slednje so spodbudili še zlasti obiski festivalov sodobne glasbe v Opatiji, Zagrebu in Varšavske jeseni po politični otoplitvi okoli leta 1960. Vendarle pa se zdi, da Ramovšev velikanski in raznovrsten opus v največji meri na skupni imenovalec postavlja načelo nasprotij oziroma kontrastov. To je v prvi plan dokončno postavljeno v skladateljevih zrelih in poznejših delih, nastalih v zadnjih treh desetletjih njegovega življenja. V dobro desetletje trajajočem obdobju preobražanja glasbenega izraza – vse od nastanka Sinfoniette na začetku 50-ih let, prek Pentektasisa kot skladateljevega ultimativnega dosežka totalne organizacije glasbenega gradiva, do vélike Simfonije 68 – kontrasti postopno postajajo vse očitnejši in ključna prvina Ramovševega ustvarjanja. V njegovi glasbi se odražajo na mnogih področjih, tako na ravni dinamike, agogike, ritma, harmonije, celo znotraj instrumentacije same. Vse našteto velja tudi za leta 1977 zložene Elemente za trobilni kvintet, za malo trobento, trobento, rog, pozavno in tubo. Petdelno skladbo, za katero se zdi, da na improvizacijski način raziskuje elementarne zvoke trobil, zaznamuje močno prisotna uporaba nadzorovane aleatorike – kompozicijske tehnike, ki je Ramovša navdihnila ob obisku Varšavske jeseni in je nato poleg kontrastov postala temeljni del njegovega kompozicijskega sloga.
Kar pomeni Ramovš za slovensko glasbo 20. stoletja, predstavlja Uroš Rojko za sodobno glasbeno ustvarjalnost. Tako doma kot na tuji glasbeni sceni (še zlasti nemški) močno prisoten in visoko cenjen glasbeni ustvarjalec se ponaša z dokaj obširnim in raznovrstnim opusom, ki sega vse od pesmi za otroški zbor do velikih orkestrskih del. Pri njem morda najmočneje zastopano področje je komorna glasba, kamor sodi tudi po naročilu trobilnega kvinteta Sibrass nastala in temu sestavu posvečena skladbo z naslovom Brass. Ob njeni praizvedbi 16. marca 2015 v Koncertnem ateljeju DSS skladatelj zapiše: »V časih, ko vlada v tehnologiji, mikrotehnologiji in nanotehnologiji precizen, natančen, nezmotljiv red, v realnem življenju, politiki, gospodarstvu pa vse večji in vse bolj neobvladljiv kaos in nered, sem skušal ugotoviti, kaj mi (danes) pripoveduje znameniti set tonov 0-1-4-6 (na primer C, cis, E, fis), ki ima enkratno strukturo – vsebuje namreč vse obstoječe in njim komplementarne intervale – vsakega le po enkrat – kar mu daje status posebno zanimive urejenosti, ki so se je zavedali mnogi skladatelji v novejši zgodovini. Trobilni kvintet se mi je zdel primeren sestav za preizkus in razodetje skrivnostnega seta, katerega determiniranosti pa se je moral tonski material skladbe Brass prej ali slej neizogibno zoperstaviti zlasti z mikroskopsko povečavo v mikrointervale.«
Spored zaokroža Ricochet (1993) ameriškega hornista in skladatelja Kerryja Turnerja, ki mu kot trobilcu ustvarjanje za različne trobilne zasedbe, med njimi kvintet, vsekakor ni tuja. Njegov opus sestavlja izključno instrumentalna glasba, pri čemer prednjačijo komorna dela, še zlasti tista za rog oz. rogove. Glasbeni jezik, od katerega Turner često ne odstopa, je harmonsko tonalen, razpoloženjsko raznolik, pogosto pripoveden, ilustrativen in kot tak privlačen širšemu krogu. Ricochet (Odboj) je pri avtorju naročil Mednarodni festival komorne glasbe Freden v Nemčiji. Že pred naročilom je Turner na zahtevo Davida Ohaniana, hornista slovite zasedbe Canadian Brass, zložil stavek z istim naslovom, torej Ricochet. Po naročilu je delo razširil na tri stavke in jih naslovil Rodeo, Repose (Počitek) in Ricochet (Odboj). Po nadaljnjem premisleku je skladatelj zunanja stavka obrnil in ju združil z osrednjim v enodelno skladbo, ki pripada Turnerjevemu skladateljskemu obdobju, v katerem je skozi glasbo poudarjal svoje teksaško poreklo.