KONCERTNI CIKEL SiBRASS 2024
Program
Trobilni ansambel SiBRASS
Thomas Hugh Poulson (umetniško vodstvo in trobenta, Združeno kraljestvo),
Franc Kosem,
Urška Kurbos in Gregor Turk (vsi trobenta),
Mihajlo Bulajić in Jože Rošer (oba rog),
Žan Tkalec, Domen Jeraša in Marko Ilič (vsi pozavna),
Wolf Hagen Hoyer (bas pozavna),
Jernej Oberžan (tuba),
Matevž Bajde (tolkala),
Boštjan Gombač (tidldibab, klarinet in piščali)
Trobilni ansambel SiBRASS danes nadaljuje poslanstvo in nadgrajuje tradicijo Trobilnega ansambla Slovenske filharmonije, ki je pred dobrima dvema desetletjema začel na Slovenskem orati ledino na področju ansambelske glasbe za trobila. Sestavljajo ga najvidnejši trobilci, pretežno člani slovenskih profesionalnih simfoničnih orkestrov. Ansambel SiBrass je edinstvena platforma, ki predstavlja tako priredbe kot izvirna dela, nastala za različne trobilske zasedbe – žlahtno glasbo, ki je nikjer drugje na Slovenskem ni moč slišati na tej ravni. Gre za izjemno plastičen sestav z raznovrstnim naborom trobil, pa tudi tolkal in mestoma drugih glasbil, ki ponuja neslutene izvajalske možnosti in širino, (slovenskim) glasbenim ustvarjalcem pa ogromno možnosti za snovanje novih glasbenih del. SiBrass izvaja tako repertoarni kanon kot povsem nova dela, nastala za trobilne zasedbe.
Umetniško vodstvo na uvodnem koncertu prevzema trobentač Thomas Hugh Poulson (Združeno kraljestvo), stari znanec cikla SiBrass in slovenskih koncertnih odrov. Je član sestavov, kot so Stockholm Chamber Brass, WorldBrass in KammarensembleN, ter nagrajenec raznih mednarodnih tekmovanj, vključno z Mednarodnim glasbenim tekmovanjem za pihala Aeolus v Düsseldorfu in tekmovanjem Evropske glasbene fundacije Yamaha. Kot koncertni solist je nastopil s Kraljevim filharmoničnim orkestrom iz Stockholma, Kraljevim flamskim filharmoničnim orkestrom ter Simfoničnim orkestrom Düsseldorfa in Simfoničnim orkestrom Nürnberga. Poulson je prva trobenta orkestra Västerås Sinfonietta, v tej vlogi se pojavlja tudi s Kraljevim filharmoničnim orkestrom iz Stockholma ter v Nemški komorni filharmoniji iz Bremna, orkestru London Sinfonietta in Škotskem simfoničnem orkestru BBC. Bil je član Akademije Festivala v Lucernu, igral je pod taktirko Pierra Bouleza in kot odrski glasbenik s Kraljevo Shakespearjevo družbo. Izvajanja nove, sodobne glasbe se loteva z veliko strastjo. Izvedel je več ducatov krstnih izvedb del skladateljev, kot so Francisco Coll, Cathy Milliken, Mike Svoboda, Oliver Searle in Alasdair Nicolson. Redno gostuje pri glasbenih skupinah za sodobno glasbo, kot so Ansambel Modern (Nemčija), Klangforum Wien (Avstrija) in Aarhus Sinfonietta (Danska). Trenutno je profesor trobente na Kraljevi visoki šoli za glasbo v Stockholmu in izvaja mojstrske tečaje iz trobente in komorne glasbe na nekaterih vodilnih konservatorijih v Evropi ter Združenih državah Amerike. Je tudi glavni mentor sekcije trobent in trobil Nacionalnega mladinskega orkestra Škotske.
Škot Sir James MacMillan velja za enega najuglednejših britanskih skladateljev, je tudi dirigent in politični aktivist. Njegov obsežni in raznovrstni opus obsega predvsem različna sakralna dela, zložil je tudi nekaj instrumentalnih skladb za različne zasedbe, med katerimi najdemo z duhovno vsebino prežeti Exsultet (1998). Delo je nastalo za odprtje nove operne šole Sira Alexandra Gibsona na Kraljevem konservatoriju Škotske v Glasgowu. MacMillan ga je prvotno zasnoval za trobilni kvintet z opcijsko dodanimi tolkali, dve leti pozneje pa je napravil še različico za polni trobilni ansambel s tolkali. Exsultet (slo.: »Veselite se«) je začetni vzklik, prva beseda velikonočne hvalnice, ki se poje na velikonočni vigiliji ob praznovanju Kristusovega vstajenja. Fragmente istoimenskega gregorijanskega napeva je skladatelj vtkal že v drugi stavek svoje Simfonije ‘Vigilija’ (1997), leto pozneje pa je material uporabil še v skladbi Exsultet. Tega uvedejo sprva tihi fanfarni motivi v nizkem registru. Zvočni razvoj se ob svobodnejšem ritmu postopoma dviga tako v smislu dinamike kot tonskih višin.
Nekdanja zboristka slovitih BBC Singers Judith Bingham je vidna britanska ustvarjalka pretežno zborovske oziroma vokalne glasbe, čeprav tudi njen prispevek na področju orkestrske in komorne instrumentalne glasbe ni zanemarljiv. The Snows Descend (slo.: »Spust snega«, 1997) je predelava njenega zgodnejšega zborovskega dela Gleams of a Remoter World (slo.: »Sijaji oddaljenega sveta«). V predelani partituri je predpisala deset trobil, zdi pa se, da se vsa mistična glasba harmonsko osredotoča na ton E, ki manjka le v redkih taktih. Judith Bingham je zapisala takole: »Skladbo uvede umirjena, mračna sarabanda, v kateri občasni crescendi in glasnejši odlomki ponazarjajo utrinke alpskih vrhov skozi meglo ali sneg. Staccato tema prinaša snežne nevihte, ki se pojavljajo skozi dolge, ekspresivne linije v nizkih trobilih.«
Eden največjih finskih glasbenih ustvarjalcev 20. stoletja Einojuhani Rautavaara je doživel številne vplive in se preizkusil v različnih glasbenih slogih – od neoklasicizma, dodekafonije, novoromantičnih harmonij do sinteze več različnih kompozicijskih tehnik v svojem poznem, eklektičnem ustvarjalnem obdobju. Posebno mesto v Rautavaarovem umetniškem miljeju imajo angeli. Najdemo jih v naslovih več njegovih del iz obdobja od konca 70. do sredine 90. let prejšnjega stoletja, tudi v Simfoniji št. 7, imenovani ‘Angel luči’. A to pogosto niso nedolžni otroški angelski obrazi, kakršni so upodobljeni na baročnih slikarijah ali skulpturah v sakralnih objektih. Rautavaara si je angele vselej zamišljal kot mogočne, možate postave; v mislih je imel predvsem arhetip angela Carla Junga, pa tudi angele iz poezije Rilkeja, ki v eni od svojih pesmi zapiše »Vsak angel je strašen«. In v to smer se nagiba tudi glasba v Igriščih za angele, napisanih za štiri trobente, štiri pozavne, rog in tubo.
Johann Sebastian Bach je na koncertu zastopan kar s štirimi deli, a so vsa v sodobnejši predelavi. Tri je prispeval urugvajski pozavnist, aranžer in skladatelj Enrique Crespo. Prva je priredba koralnega preludija Zbudite se, kliče nas glas (nem.: »Wachet auf, ruft uns die Stimme«), BWV 645, prvega iz niza šestih, t. i. Schüblerjevih koralov (1748/1749). Koralni preludij temelji na odlomku istoimenske zgodnejše kantate št. 140, v katero je Bach vključil istoimenski zahvalni koralni spev s konca 16. stoletja, katerega avtor je Philipp Nicolai. Crespo je priredil tudi s kontrapunktom bogato obloženi koral Jezus ostani moje veselje (nem.: »Jesus bleibet meine Freude«), ki zaokroža kantato Srce in usta in dejanje in življenje, BWV 147. Kantata je nastala v prvem letu njegovega službovanja kot kantor Tomaževe cerkve v Leipzigu (1723). Crespo je podpisal še aranžma kontemplativnega orgelskega preludija Kličem k tebi, Gospod Jezus Kristus (nem.: »Ich ruf zu dir, Herr Jesu Christ«), BWV 639. Najdemo ga v obširnejši orgelski zbirki Orgelbüchlein, nastali v skladateljevem drugem weimarskem obdobju (1708–1717), ko je služboval kot organist in vodja glasbene kapele na vojvodskem dvoru v Weimarju.
Povsem novo zvočno preobleko je Bachovemu Koncertu za inštrument s tipkami št. 5, BWV 1056 s stavki Moderato, Largo in Presto ukrojil Blaž Pucihar. Delo je leta 2017 predelal za solistični klarinet in spremljevalni trobilni ansambel, pri čemer je Bachovo motoriko in strogo sledenje metrumu zamenjal za nekoliko ohlapnejši ritem in bolj sproščene, »jazzy« glasbene prvine, ki so pisane na kožo nocojšnjemu solistu, multiinštrumentalistu Boštjanu Gombaču.
Pucihar je priredil tudi Adagio, spevni drugi stavek Koncerta za klarinet in orkester v A-duru, K. 622 Wolfganga Amadeusa Mozarta, pri čemer je v prvem delu stavka ostal pretežno zvest izvirniku, ki je zgolj preinstrumentiran, medtem ko je osrčje Adagia živahnejše in jazzovsko razposajeno.
Mozartov Adagio in Bachov Koncert v f-molu oklepa Črna luknja (2017), eksperimentalno delo vsestranskega slovenskega skladatelja Žige Staniča, nastalo po naročilu Trobilnega ansambla Slovenske filharmonije in na pobudo Boštjana Gombača ter Franca Kosma. Stanič je ustvaril bogato, polistilistično zvočno (pra)krajino, ki jo soustvarjajo na eni strani onomatopoetski zvoki Gombačevih raznovrstnih, tudi eksotičnih piščali – med temi velja posebej omeniti tidldibab, repliko najstarejše znane piščali iz medvedove kosti, najdene na nahajališču Divje babe –, na drugi pa zvočna prostranost najrazličnejših trobilskih zvenov in tehnik. Skladatelj je ob krstni izvedbi pred sedmimi leti izbiro naslova pojasnil takole: »Naslov je prišel sam od sebe. S svojo silno gravitacijo črne luknje srkajo vse v bližini in v tem primeru je črna luknja posrkala skladbi Bacha in Mozarta, po katerih nadaljuje svojo pot naprej …«