KONCERTNI CIKEL SiBRASS 2023
Program
Trobilni kvintet SiBRASS
Franc Kosem, trobenta
Jure Gradišnik, trobenta
Jože Rošer, rog
Žan Tkalec, pozavna
Jernej Oberžan, tuba
Trobilni kvintet SiBRASS sodi med najvidnejše in najaktivnejše trobilne zasedbe zadnjega desetletja na Slovenskem. Nastal je jeseni leta 2011 na pobudo članov Orkestra Slovenske filharmonije in Simfoničnega orkestra RTV Slovenija. Svoj repertoar oblikuje z deli iz uveljavljene literature izvirnih skladb in priredb, obenem pa naroča tudi nova dela slovenskih skladateljev. Sestav so v svoje programe doslej povabile naslednje ustanove: Narodni dom Maribor, Festival Ljubljana, Zavod Celeia, Sokolski dom Škofja Loka, Festival Velenje, Kulturni dom Franca Bernika Domžale, njegovo koncertiranje po Sloveniji pa je podprlo tudi Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije. Ansambel je nastopil v Nemčiji, Avstriji, Italiji in na Hrvaškem.
Tokrat bo kvintet SiBRASS nastopil v naslednji zasedbi: Franc Kosem in Jure Gradišnik – trobenta, Jože Rošer – rog, Žan Tkalec – pozavna in Jernej Oberžan – tuba. Predstavil se bo z razgibanim programom, na katerem najdemo nekaj klasičnih uspešnic, kot so Kvintet Michaela Kamena, Vuelta del fuego Kevina McKeeja, Spiritual Waltz Enriqueja Crespa, Plesna suita Leonarda Bernsteina, Trobilni kvintet št. 2 v Es-duru, op. 6 Viktorja Evalda, ki je eno temeljnih del repertoarja za to zasedbo, in tri dela slovenskih skladateljev – Kolovrat Uroša Kreka, Slovenski ragtime Jožeta Privška ter novo delo Anžeta Rozmana, v Hollywoodu živečega in delujočega vsestranskega glasbenega ustvarjalca, ki je skladbo napisal po naročilu društva SiBRASS.
Klasik slovenske glasbe 20. stoletja Uroš Krek je v svojem umetniškem izrazu redko posegel na področje modernizma, kadar pa je, je nekatere njegove prvine občasno spajal s tradicionalnimi kompozicijskimi sredstvi in oblikami preteklih obdobij. Njegove stvaritve so vselej dovršene, obrtniško izbrušene, strukturno pregledne, muzikalno inventivne in mestoma prežete z ljudskimi motivi. V svojem zrelem ustvarjalnem obdobju je Krek ob prenovi gradu Kolovrat zložil tri kratke skladbe za trobilni kvintet, ki jih je poimenoval po gradu, kjer so bile tudi izvedene. Kolovrat (1984) sestavljajo stavki Vabilo, Počastitev in Poslovitev. Za najkrajši stavek Vabilo so značilni fanfarni nastopi posameznih glasbil, ki se postopno združijo v mogočno introdukcijo. Tudi osrednji, počasnejši stavek Počastitev je slovesne narave, niz treh skladb pa zaokroži Poslovitev s klici lovskih rogov, ki so postavljeni v kontekst skladateljevega harmonsko zabeljenega glasbenega stavka. Lovski motivi postajajo vse redkejši in počasi izzvenijo v daljavi.
Ruskega skladatelja Viktorja Evalda lahko danes mirno označimo za nekakšnega duhovnega očeta zasedbe SiBRASS, za katero je prispeval štiri dela, ki so zložena za dva korneta, altovski in tenorski rog ter tubo in so postala njena repertoarna klasika kvinteta. Z njimi je Evald postavil trdne temelje novemu mediju, ki se je dodobra uveljavil v 20. stoletju. Svoj prvenec, ki je danes po spletu okoliščin označen z zaporedno številko 4 (veljal je za neizvedljivega, zato ga je Evald predelal za godalni kvartet in izdal kot svoj op. 1), je zložil v drugi polovici 80. let 19. stoletja. Leta 1890 je ustvaril Kvintet št. 1 v b-molu, op. 5, kot zadnji je nastal Kvintet št. 3 v Des-duru (1912), vmes pa še Kvintet št. 2 v Es-duru (1905), ki v izvedbi zasedbe SiBRASS prav na tokratnem koncertu zaokroža štiriletno predstavitev vseh Evaldovih kvintetov v sklopu koncertnega cikla SiBRASS! Skladatelj je v vseh štirih kvintetih spretno poudaril virtuoznost posameznih trobil in homogenost, ki jo tovrstni trobilni ansambel ponuja. Enako kot ostali trije je tudi Kvintet v Es-duru pisan v heroični tonaliteti, kar pomeni – če gre soditi po Beethovnovi tretji simfoniji –, da jo prežema romantični idiom, ki pa v tej skladbi zadobi dodatne razsežnosti. Značaj uvodnega stavka, Allegro risoluto, določa tridobni metrum, ki se iz začetnega »ländler« vzdušja prevladujoče prve teme postopoma razvije v tonaliteti primeren slavnostni značaj. Obsežen počasni stavek v istoimenskem molu je zasnovan kot variacije na temo žalne koračnice. Delo sklene resnično virtuozni Allegro vivace, v katerem zaslišimo kratke fanfarne motive, ki so kot drobne aluzije na sklep Brahmsove druge simfonije. Po pravih akrobacijah v vseh petih partih Kvintet v Es-duru sklene nenadno umirjeni zaključek.
Urugvajski pozavnist, aranžer in skladatelj Enrique Crespo sodi med pomembna imena »klasične« glasbe za trobilni kvintet. V rojstnem Montevideu je študiral glasbo in arhitekturo. Po študiju ga je pot zanesla v Nemčijo, kjer je sprva igral kot solopozavnist pri Bamberških simfonikih, dobro desetletje pozneje, leta 1980, pa je postal član Radijskega simfoničnega orkestra iz Stuttgarta. Bil je tudi soustanovitelj slovitega nemškega trobilnega ansambla German Brass. Precej priljubljena je Crespova Ameriška suita št. 1, nič manj pa za njo ne zaostaja Spiritual Waltz (Duhovni valček, 2002). V njem je skladatelj v razpoznavnem tridobnem ritmu pogosto prepletel po več glasbenih misli naenkrat, na širši strukturni ravni pa je spojil značaj dunajskega valčka na eni ter ameriške duhovne glasbe na drugi strani.
Še bolj sproščeno delo je Vuelta del Fuego (2008) Kevina McKeeja, ki ustvarja pretežno dela za trobila v različnih zasedbah. Američan je navdih za skladbo, katere naslov lahko prevedemo kot Ognjeni povratek oziroma Ognjeni obroč, našel v značilnem mehiškem »Zorro« zvoku, v katerem se »kičasta, skoraj pretirana romantičnost združuje z neprekosljivo eleganco«. V vsakem primeru je glasba, nastala za Trobilni kvintet Continuum, katerega član je bil v času nastanka tudi skladatelj, nadvse ilustrativna in v misli prikliče stripovske ali filmske prizore s strastnim zamaskiranim mečevalcem v glavni vlogi.
V Kaliforniji živeči in delujoči Anže Rozman je eden najuspešnejših slovenskih glasbenih ustvarjalcev mlajše generacije. Razpet je med pretežno komorno »klasično« glasbo in filmskimi partiturami, ki v zadnjih letih pri njem celo prevladujejo. O svojem novem delu Poti življenja, s katerim je izpolnil naročilo Društva SiBRASS, je zapisal: »Skladba temelji na zgolj štirih akordih. Ta akordična zveza mi je v zadnjih mesecih postala zelo ljuba in niti sam ne vem točno, zakaj. Osebno mi akordična zveza predstavlja nejasno čustvo. Morda zato, ker je te štiri akorde težko umestiti v jasno tonaliteto. Akordično zvezo sem uporabil že v mnogih kompozicijah moje filmske glasbe, še zlasti pa v glasbi, ki jo ravnokar pripravljam za novo RTV serijo Življenja Tomaža Kajzerja.« Glasba torej temelji na stalnih, repetitivnih harmonskih zvezah, ki jih Rozman variira s spreminjanjem dinamike in še zlasti z uporabo različnih ritmičnih motivov.
Večkrat nagrajeni ameriški skladatelj, aranžer in dirigent Michael Kamen je bil raznovrstna glasbena osebnost. Njegov opus sestavljajo pretežno aranžmaji popularne glasbe in filmske partiture, le redka pa so dela, ki jih lahko umestimo na področje umetnostne, resne klasične glasbe. Med zadnja sodi Kvintet (2002), ki ga je zložil za slovito trobilno zasedbo Canadian Brass. Kratko, emocionalno skladbo, prežeto s toplino avtorjevih filmskih partitur, zaznamuje bogata melodična invencija, ki glasbenikom ponuja obilo možnosti za muziciranje. Glasbeni tok se razrašča iz uvodnega pastoralnega motiva roga, ki tekom skladbe prelivajoče se odzvanja tudi v preostalih glasbilih.
Plesna suita za trobilni kvintet (1989) je eno zadnjih del velikega dirigenta in skladatelja Leonarda Bernsteina. Nastala je po naročilu, in sicer za jubilejni 50. gala večer Ameriškega baletnega gledališča v newyorški Metropolitanski operni hiši, 14. januarja 1990. Sestavlja jo pet hudomušnih, lahkotnih stavkov, ki pa so mestoma v nasprotju z izvajalsko zahtevnostjo partov. Bernstein bi moral napisati glasbo za ples, a koreografi zaradi kratkih stavkov niso mogli sestaviti plesnega razvoja. Suita je bila tako na odru izvedena kot zaključeno glasbeno delo, izvajalci pa so bili člani slovite zasedbe Empire Brass Quintet, ki ji je skladatelj Plesno suito tudi posvetil. A to je šele začetek skladateljevih posvetil. Vsak od petih stavkov je namreč posvečen enemu od kolegov koreografov, nekateri pa tudi Bernsteinovim prijateljem oziroma družinskim članom. Uvodni stavek, Dancisca, za Antonyja, posvečen Antonyju Tudorju, je izvirno nastal kot klavirska skladba, posvečena vnukinji. Sledita ironični Valček, za Agnes in bitonalni Bi-Tango, za Miša, posvečena Agnes de Mille oziroma Mihailu Barišnikovu. Četrti Dvokorak oziroma Two-Step, za gospoda B, ki ga je Bernstein prvotno zložil kot Spiky Song za svojega vnuka, je uradno posvetil Georgeu Balanchineu, sklepni MTV, za Jerryja, ki je deloma tudi poklon televizijskemu programu, pa Jeromu Robbinsu.
V podobnem, še nekoliko bolj slovesno-zabavnem slogu spored zaokroža Slovenski ragtime, delo z nezmotljivim glasbenim podpisom Jožeta Privška, enega prvakov slovenske zabavne glasbe, ki je v več kot treh desetletjih kot vodja Plesnega orkestra Radia Ljubljana (današnjega Big Banda RTV Slovenija) v slovenski glasbi pustil neizbrisen pečat z neštevilnimi uspešnicami, popevkami in projekti.
Mihael Kozjek