KONCERTNI CIKEL SiBRASS 2023
Reinhold Friedrich, trobenta
Eriko Takezawa, klavir
Reinhold Friedrich je na glasbeno sceno prodrl z uspešnim nastopom na Mednarodnem glasbenem tekmovanju ARD leta 1986. Kot profesorja sta nanj najmočneje vplivala Edward H. Tarr in Pierre Thibaud. V svojem poustvarjalnem delu se rad sooča tako s staro kot z novo glasbo. Kot navdušenec nad zgodovinsko izvajalsko prakso je sodeloval z zasedbami, kot so Orkester Elizejskih poljan, La Stagione Frankfurt, Komorni orkester iz Basla, L’arte del mondo, Concerto Melante in Berliner Barock Solisten. Podobno angažiran je na področju sodobnejše glasbe za trobento, kjer sodeluje z mnogimi še živečimi glasbenimi ustvarjalci (Wolfgang Rihm, Carola Bauckholt, Luciano Berio, Edison Denissov, Peter Eötvös, Hans Werner Henze, Matthias Pintscher, Rebecca Saunders idr.) in krstno izvaja nova dela, pogosto napisana prav zanj. Posnetek skladbe Nobody knows de trouble I see Bernda Aloisa Zimmermanna, v kateri je Friedrich solist na trobenti, je leta 1994 prejela nagrado ECHO Klassik. Še eno tovrstno nagrado, in sicer za inštrumentalista leta, je Friedrich prejel za album Ruski koncerti za trobento (2013), ki ga je posnel s Simfoničnim orkestrom Göttingena in dirigentom Christophom-Mathiasom Muellerjem. Reinhold Friedrich je bil dolgoletni solo trobentač Radijskega simfoničnega orkestra iz Frankfurta (1983–1999). Leta 2003 ga je Claudio Abbado imenoval za stalnega solo trobentača festivalskega orkestra Festivala v Luzernu, poleg tega je tudi umetniški vodja trobilnega ansambla omenjenega orkestra in nastopa kot solist z najuglednejšimi svetovnimi orkestri. Pomembno je tudi Friedrichovo pedagoško delo: je profesor trobente na Univerzi za glasbo v Karlsruheju, iskan predavatelj številnih mojstrskih tečajev in častni profesor na Kraljevi glasbeni akademiji v Londonu ter Visoki šoli za glasbo kraljice Sofije v Madridu.
Friedrich se tokrat v Ljubljani, ki jo kot glasbeni gost redno obiskuje, predstavlja v duu s pianistko Eriko Takezawa, svojo stalno in dolgoletno komornoglasbeno partnerico. Duo navdihuje s svežimi programi, na katerih mojstrovine za trobento in klavir vseh obdobij združuje v nadvse inovativne sporede.
Vsestransko glasbeno nadarjeni Danec Thorvald Hansen je v mladosti preizkusil marsikatero glasbilo – igral je klavir, orgle in violino –, šele nato si je za svoje prvo glasbilo izbral trobento. V dvajsetem letu starosti se je pridružil Orkestru Koncertne dvorane Tivoli, slabi dve desetletji pozneje (1884) je postal solo trobentač Danskega kraljevega orkestra. Občasno je v različnih komornih ansamblih poprijel za violo in violino, nekaj let je bil celo namestnik organista Johana Petra Emiliusa Hartmanna v koebenhavenski katedrali Naše Gospe, od leta 1893 pa je poučeval trobento na danski Kraljevi akademiji za glasbo. Ob vsem poustvarjalnem angažmaju je tudi komponiral. Njegov opus ni obsežen, v njem prednjačijo komorna dela, še zlasti tista za klavir in trobento oziroma kornet. Leta 1915 je zložil Sonato za kornet in klavir v Es-duru, op. 18. Delo, nastalo iz tradicije krajših sonat oziroma sonatin preprostejšega harmonskega ustroja, značilnih za 2. polovico 19. stoletja, ni posebej obsežno. V uvodnem stavku, Allegro con brio, prevladuje heroičen značaj; glas trobente se pompozno razpenja nad pogosto akordično razloženo klavirsko spremljavo. Karakter osrednjega Andante molto espressione je močno kontrasten, v podstati otožen; in v njem je klavirski part enakovrednejši trobenti, glasbili si osrednje misli večkrat izmenjata. Sonato zaokroži hiter, heroičen stavek Allegro con anima.
Ludwig van Beethoven je Klavirsko sonato št. 8 v c-molu, op. 13 (1798) posvetil svojemu dobremu prijatelju in podporniku knezu Karlu von Lichnowskemu. Vzdevek ‘Patetična’ ji je morda dodal kar sam, obstaja pa tudi precej verjetna anekdota, da naj bi sonato poimenoval Beethovnov založnik, ki naj bi ga navdihnila dramatična in temačnejša narava sonate. Delo je bilo leta 1799 izdano kot Grande sonate pathetique (Velika patetična sonata), kar naj bi bilo skladatelju nadvse všeč. Prvi stavek, Grave – Allegro di molto e con brio, uvede počasen uvod meditativne narave, kar je Beethoven prvič predstavil šele v tej sonati. V nadaljevanju stavka prevladuje dramatičnost. Sledi eden najlepših počasnih stavkov celotnega Beethovnovega opusa – spevni in globoko občuteni Andante cantabile. Sonato zaokroži Rondo – allegro s sklepno briljantno codo. Čeprav je sklepni stavek lahnejši, v njegovi podstati še vedno občutimo notranji nemir, celo melanholijo.
Alexander Albrecht je zanimiva skladateljska figura. Njegov kompozicijski slog je sprva temeljil na nemški (pozno)romantični glasbeni tradiciji. V letih 1925–1945 je svoj glasbeni jezik podvrgel močnim harmonskim razširitvam, intenzivnemu delu s kontrapunktom v maniri Regerja, pa tudi idealom nove stvarnosti in mestoma oddaljenim zvenom impresionizma ter ekspresionizma. Izoblikoval je povsem samosvoj slog, zaradi česar danes velja za prvega ustvarjalca sodobnejše glasbe na Slovaškem. V zadnjem ustvarjalnem obdobju, po drugi svetovni vojni, je svoj glasbeni izraz omilil in ga predrugačil v spajanje prvin neoklasicizma in folklorizma. Pri tem je elemente slovaške ljudske glasbe vključeval v svoja dela v kontekstu svoje skladateljske tehnike. Na začetku tega obdobja je zložil Variacije za trobento in klavir (1946), ki jih določa virtuozni predznak v petih variacijah na osnovno temo.
Jean Hubeau ni bil posebej plodovit skladatelj, bržčas je bil pomembnejši kot interpret klavirskih del Fauréja, Dukasa in Schumanna, zanemarljiv pa ni niti njegov pedagoški prispevek, saj je bil kar 25 let (1957–1982) profesor komorne glasbe na Pariškem konservatoriju. Kot izpričuje Sonata za trobento in klavir (1944), je bil njegov glasbeni stavek preprost, tonalen, za njegovo največjo odliko pa lahko izpostavimo nenavadno melodično svežino, ki prežema tudi tri oblikovno precej svobodno zastavljene in značajsko kontrastne stavke sonate – Sarabando, Intermedij in Spirituel.
Zvočna mehkoba in prelivanje zvočnih barv, ki ju pogosto povezujemo s sorodno smerjo v likovni umetnosti – impresionizmom, sta del značilne in neponovljive glasbene govorice francoskega skladatelja Clauda Debussyja. Živel in deloval je na prehodu iz 19. v 20. stoletje. Ena njegovih najbolj priljubljenih in hkrati najznačilnejših klavirskih skladb, ki je kot učinkovito glasbeno ozadje večkrat našla pot tudi v svet filmske umetnosti, je preludij s slikovitim naslovom Clair de lune (slo. »Mesečina«). Gre za tretji stavek štiridelne klavirske skladbe Suite bergamasque, ki je naslovljen po istoimenski pesmi Paula Verlaina.
Spored sklepa George Gershwin, prvi glasbeni ustvarjalec, ki se je zares uspešno lotil spajanja klasične glasbene tradicije z ameriško popularno glasbo. Med njegove največje uspešnice sodi Rapsodija v modrem, ki jo je zložil leta 1924 po naročilu slovitega Paula Whitmana za njegov koncertni večer, imenovan Eksperiment v sodobni glasbi. Delo je ustvaril v le petih tednih, preden ga je z izjemnim uspehom izvedel kot solist pri klavirju z Whitmanovim jazz ansamblom. Kot je zapisal, naj bi zamisli za vse glavne teme in potek rapsodije dobil na vožnji z vlakom v Boston. Glavo naj bi mu prešinil »nekakšen glasbeni kalejdoskop Amerike, ogromnega talilnega lonca, narodni duh, ki mu ni para, metropolitanska norija«. Gershwin je v nadvse podobnem slogu zložil tudi Tri preludije za klavir (1926), ki jih je sprva načrtoval kot obsežno zbirko 24 preludijev z naslovom Talilni lonček. Prvi preludij, Allegro ben ritmato e deciso, je v celoti razvit iz uvodnega bluzovskega motiva.