KONCERTNI CIKEL SiBRASS 2023
Matías Piñeira, rog
Boštjan Lipovšek, rog
Andrej Žust, rog
Mihajlo Bulajić, rog
Jože Rošer, rog
Blaž Ogrič, rog
Petar Kšenek, rog
Sebastijan Buda, rog
Ansambel rogov, prav za to priložnost zbrano zasedbo, sestavljajo izstopajoči, pretežno domači glasbeniki, ki predstavljajo pravi cvetober hornistov: član Berlinskega filharmoničnega orkestra Andrej Žust, solo hornista Simfoničnega orkestra RTV Slovenija Boštjan Lipovšek in Mihajlo Bulajić, vodji sekcije rogov Orkestra Slovenske filharmonije Jože Rošer in Blaž Ogrič, novopečeni član Nürnberških simfonikov Sebastijan Buda, član Zagrebške filharmonije Petar Kšenek ter mednarodno priznani čilski hornist Matías Piñeira, ki na tokratnem koncertu prevzema umetniško vodstvo Ansambla rogov.
Piñeira je leta 2008 z devetnajstimi leti postal solohornist Narodnega simfoničnega orkestra Čila, leta 2014 član orkestrske akademije Berlinske državne opere pod vodstvom Daniela Barenboima, naslednje leto pa je pod mentorstvom Ignacia Garcíe zmagal na avdiciji za mesto solo hornista Münchenskega filharmoničnega orkestra. Kot solist nastopa s prestižnimi srednjeevropskimi orkestri, kot so Berlinski filharmonični orkester, orkester Tonhalle iz Züricha, Simfonični orkester Bavarskega radia, orkester Državne kapele iz Berlina in drugi, ter sodeluje z izjemnimi glasbenimi umetniki našega časa (Valerij Gergijev, Daniel Barenboim, Zubin Mehta, Simon Rattle, Paavo Järvi, Andris Nelsons, Gustavo Dudamel, Esa-Pekka Salonen, Semjon Bičkov, Manfred Honeck, Lorenzo Viotti, Barbara Hannigan, Yuja Wang, Janine Jansen, Ana Netrebko, Diana Damrau, Rudolf Buchbinder, Kent Nagano, Denis Macujev, Leonidas Kavakos idr.).
Hans Leo Hassler (1564–1612) je bil eden prvih nemških renesančnih mojstrov, ki so ob koncu 16. stoletja za znanjem odpotovali v Italijo. V Benetkah, kamor je pripotoval leta 1584, se je spoprijateljil z Giovannijem Gabrielijem in se učil od njegovega strica Andree Gabrielija. Vsrkal je vplive beneške šole, še zlasti značilno kompozicijsko tehniko večzborja, ki jo je nato razširil v deželah severno od Alp. In prav na principu večzborja, oz. natančneje dvozborja, je zložen živahni, s svežino rustikalne pesmi prežeti Lied, ki ga je za dvojni zbor (oktet) rogov priredil Verne Reynolds.
Novo delo z naslovom Shadow work je Klara Mlakar (1999) zložila po naročilu društva SiBrass. Slovenska skladateljica mlajše generacije v skladbi raziskuje »delo z lastno senco«; ta proces prevaja v zvok, želi prikazati različne odtenke človeške globine, ki bi jih bilo moč spoznati preko dela s senco. »Skladba ima svoje korenine v psihologiji, v t. i. »shadow worku«. Gre za obliko psihoterapije, ki se osredotoča na delo s človeškim nezavednim umom, pri katerem oseba odkriva potlačene dele sebe, pred katerimi se skriva. Ta koncept je prvi razvil Carl Jung; uporabil je izraz »shadow self« (»senčni jaz«), da bi opisal stvari, ki jih ljudje potlačimo ali ne maramo priznati. Čeprav lahko »senčni jaz« vključuje negativne impulze, je Jung verjel, da ima tudi potencial za pozitivne impulze, recimo ustvarjalnost. »Senčni jaz« je sestavni del človekovega doživljanja sveta in njihovih odnosov«.
V Bruslju rojeni skladatelj, organist in dirigent León Dubois (1859–1935) je napravil uspešno kariero kot glasbeni direktor opernih hiš v Nantesu, Bruslju in Liègu, leta 1912 je postal tudi direktor Kraljevega konsevatorija v Bruslju. Dubois je prejemnik ugledne belgijske nagrade Prix de Rome (1885) za kantato Au bois des elfes. Ustvarjal je pretežno glasbeno-scenska dela ter orgelske in nekaj drugih instrumentalnih skladb. Podobno kot Hassler in številni skladatelji beneške šole je proti koncu 19. stoletja v svojih Treh oktetih za rogove razdelil oktet na dve enakovredno zasedeni skupini. Skladbo je posvetil hornistu Louisu-Henriju Mercku, dolgoletnemu profesorju roga na Kraljevem konservatoriju v Bruslju. Navdih za to glasbo je našel bodisi v sekciji rogov belgijskih vojaških orkestrov, ki so pogosto šteli osem hornistov, ali pa v razširjenih zvočnih možnostih, ki so jih nekateri nemški skladatelji iznašli s kombiniranjem štirih rogov in Wagnerjevih tub. Njegov glasbeni izraz kaže močne vplive Wagnerjeve glasbe, pa tudi orgelske glasbe. Okteti niso tematsko povezani, niti niso nastali istočasno ali bili zamišljeni kot zaokroženo delo. Zaznamujejo jih na videz neprekinjeno razvijajoče se melodične linije in različni značaji, ki nihajo med pritajeno melodioznostjo in pompoznimi, heroičnimi viški, ki jih ansambel rogov tako čudovito poudari.
Drugi del sporeda prinaša niz priredb, ki ga uvaja uvertura iz baleta Pulcinella Igorja Stravinskega (1882–1971). Stravinski je ob pomoči baletnega impresarija Sergeja Djagileva odkril manj znane Pergolesijeve skladbe in te teme opremil s svojevrstnimi ritmi, harmonijami in orkestracijskimi prijemi ter tako združil zvočni podobi 18. in 20. stoletja. Za Stravinskega je prav ta balet pomenil začetek njegovega neoklasicističnega obdobja. Zgodba temelji na značilnem liku italijanske comedie dell’arte. Pulcinella je čeden osvajalec deklet, ki dela ljubosumne tako njihove zaročence kot svojo izbranko Pimpinello. Njeno odpuščanje si zagotovi tako, da uprizori svojo smrt in čudežno vstajenje. Pimpinella mu zares oprosti njegovo vedenje in balet se konča s trojno poroko nastopajočih parov.
Gabriel Fauré (1845–1924) je Pavano v fis-molu, op. 50 izvirno zložil za klavir solo. Kmalu je dodal še različico za orkester in zbor, tokrat pa bomo slišali priredbo za sekstet rogov avtorja Joshue Davisa. Umirjeno skladbo je Fauré naslovil po počasnejšem, dostojanstvenem španskem dvornem plesu, ki so ga na dvoru pogosto plesali ob posebnih priložnostih. Pojoča, rahlo otožna melodija se nežno pne nad občuteno, ritmično enakomerno podlago v nižjih registrih.
Tako kot glasbo Stravinskega je tudi Allegro, II. stavek Simfonije št. 10 Dmitrija Šostakoviča (1906–1975) za ansambel rogov priredil Dan Turcanu. Gre za koračnico, burni stavek, poln sinkopiranih ritmov in hitrih pasaž, ki naj bi bil glede na navedbe ruskega muzikologa Solomona Volkova v knjigi Pričevanje skladateljev glasbeni portret Stalina. Tudi sicer Simfonijo št. 10, nastalo kmalu po Stalinovi smrti, pogosto označujejo za skladateljev glasbeni komentar Stalinovega režima, groze in obupa, terorja nad ruskim ljudstvom. Prvič je bila izvedena 17. decembra leta 1953 v takratnem Leningradu pod vodstvom Jevgenija Mravinskega. Občinstvo, kritiki, pa tudi Društvo skladateljev so jo sprejeli z navdušenjem in Šostakovič je zanjo prejel častni naziv umetnik ljudstva Sovjetske zveze.
Sklep koncerta ponuja še izlet v glasbeni svet Južne Amerike. V priredbah za ansambel rogov bodo zveneli Oblivion Astorja Piazzolle (1921–1992, prir. Dan Turcanu), Dekle iz Ipaneme vsestranskega brazilskega glasbenega (po)ustvarjalca Toma Jobima (Antônio Carlos Jobim, 1927–1994), ki si je prislužil vzdevek »oče bossa nove«, ter nadvse živahni Brasileirinho njegovega nekaj let starejšega rojaka Valdirja Azeveda (1923–1980), mojstra značilnega brazilskega žanra choro. Zadnja dva aranžmaja je podpisal Fernando Morais.
Avtor besedila: Mihael Kozjek