KONCERTNI CIKEL SIBRASS 2022
Žan Tkalec, pozavna
Nika Tkalec, klavir
Žan Tkalec (1991) je svojo glasbeno pot začel v Glasbeni šoli Krško pri profesorju Franciju Arhu. Šolanje je nadaljeval na Srednji glasbeni in baletni šoli v Ljubljani pri profesorju Alešu Šnoflu. Leta 2015 je magistriral s pohvalo na Akademiji za glasbo v Ljubljani pri profesorju Dušanu Kranjcu, dve leti pozneje pa še na Visoki šoli za glasbo, gledališče in medije v Hannovru pri profesorju Jonasu Bylundu. Poleg tega ima za sabo precej uspehov na tekmovanjih: zmagovalec tekmovanja Felix Mendelssohn Bartholdy Hochschulwettbewerb v Berlinu (2016), finalist tekmovanj Citta di Porcia (2015) in Aeolus v Düsseldorfu (2016), dobitnik štipendije Evropske glasbene fundacije Yamaha, Prešernove nagrade Akademije za glasbo Univerze v Ljubljani itd. Kot solist je nastopil s Studio orkestrom Univerze v Berlinu, Orkestrom Slovenske filharmonije, Simfoniki RTV Slovenija, z Orkestrom Slovenske vojske in Pihalnim orkestrom Krško. Sodeloval je tudi s številnimi drugimi orkestri, kot so Orkester Radia Hannover, Filharmonični komorni orkester mesta Wernigerode, Camerata Salzburg in HNK Opera Split. V Berlinu je posnel zgoščenko s pianistko Niko Tkalec ter dve zgoščenki s Trobilnim kvintetom Contrast. Od leta 2013 je redni član Orkestra Slovenske Filharmonije, je tudi stalni član Trobilnega kvinteta Contrast.
Nika Tkalec je končala nižjo glasbeno šolo pri profesorju Branimirju Bilišku v Krškem ter šolanje nadaljevala na Srednji glasbeni in baletni šoli v Ljubljani, kjer je z odliko maturirala v razredu profesorja Janeza Lovšeta. Leta 2011 je s posebno pohvalo summa cum laude diplomirala na Akademiji za glasbo v Ljubljani, v razredu profesorja Tomaža Petrača. Dodatno se je izobraževala na Kraljevem konservatoriju za glasbo v Madridu pri profesorici Pilar Bilbao. Kot solistka je igrala z Orkestrom Slovenske filharmonije, orkestrom Opera in baleta SNG Ljubljana, Simfoničnim orkestrom Glasbene šole Krško, Pihalnim orkestrom Krško ter Brass bandom Slovenije. Je dobitnica študentske Prešernove nagrade Akademije za glasbo Univerze v Ljubljani ter redno koncertira na slovenskih odrih kot korepetitorka in komorna glasbenica. Sodeluje na festivalih, na primer Festival Lent, Samoborska glazbena jesen, EPTA, AS in Euritmia, v ciklih Glasbene mladine ljubljanske, na seminarjih, poletnih šolah (Celje, Radenci, Kranjska Gora, Dobrna, Podsreda), spremlja mlade glasbenike na tekmovanjih, avdicijah in recitalih. Trenutno deluje kot profesorica klavirja na Glasbeni šoli Vrhnika in kot strokovna sodelavka na Akademiji za glasbo v Ljubljani.
Organist, skladatelj in glasbeni pedagog Joseph Jongen je bil pomembna osebnost belgijske glasbene kulture in je glasbenoustvarjalno nadarjenost kazal že kot otrok. S svojimi skladbami je v študijskih letih pogosto zmagoval na natečajih in tekmovanjih, kar mu je prineslo ugled med kolegi in v širši javnosti. Prav zato ne preseneča, da je leta 1902, še pred tridesetim letom starosti, postal profesor harmonije in kontrapunkta na kolidžu v rodnem mestu Liège. Pred vojno vihro se je umaknil v Anglijo, po vojni pa se je vrnil v domovino in bil imenovan za profesorja fuge na Kraljevem konservatoriju v Bruslju. V letih od 1925 do 1939 je bil tudi direktor Konservatorija. Njegov opus obsega več kot dvesto večinoma instrumentalnih del, svoj glasbeni izraz pa je oblikoval na presečišču buhteče zvočnosti (nemške) pozne romantike ter prefinjene mehkobe in harmonij francoskih impresionistov. To se kaže tudi v dvodelni skladbi Arija in Poloneza, op. 128, ki je nastala med drugo svetovno vojno in je posvečena Estevanu Daxu, profesorju pozavne na bruseljskem Konservatoriju.
Klasik slovenske glasbe 20. stoletja Uroš Krek v svojem umetniškem izrazu nikdar ni zares posegel na področje modernizma, temveč je določene lastne prvine bolj ali manj uspešno spajal s tradicionalnimi kompozicijskimi sredstvi in oblikami preteklih obdobij. Vse to drži še zlasti za komorno glasbo, kjer se je počutil najbolj domače. Njegove stvaritve so vselej dovršene, obrtniško izbrušene, strukturno pregledne, muzikalno inventivne in mestoma prežete tudi z ljudskimi motivi. Vendar pa bi slednje zaman iskali v okoli leta 1970 nastali Thème varié za pozavno in klavir. Gre za neke vrste poskusno skladbo, enega redkih dokumentov Krekovega spogledovanja z dodekafonijo – tehniko dvanajsttonskih vrst, ki jo je približno pol stoletja prej iznašel Arnold Schönberg. Kratko delo sestavljajo štirje še krajši odseki z oznakami tempov Allegro giusto, Pochissimo meno, Allegro giusto in Lento.
Nemški skladatelj Paul Hindemith se je rodil leta 1895 v Hanauu blizu Frankfurta na Majni. Študij violine in kompozicije je končal v Frankfurtu. Zelo mlad je postal operni koncertni mojster in cenjen violinist v komornih orkestrih. Do leta 1927, ko se je za stalno naselil v Berlinu, je bil zelo pomemben v Frankfurtu, in sicer zaradi svojih pobud na področju sodobne glasbe, sodeloval pa je tudi pri organiziranju Donaueschingenskih glasbenih dnevov. Hindemithova glasbena dela zaznamuje stroga urejenost zvočnih struktur, ki je ušesom širšega kroga poslušalcev dostopnejša od atonalne, dvanajsttonske glasbe Druge dunajske šole. Smer danes poznamo kot novo stvarnost in Hindemith je želel ponovno vzpostaviti izgubljeno vez med glasbo, izvajalci in poslušalci. Njegova Sonata za pozavno in klavir (1941) sodi med najpomembnejša in izvajalsko najzahtevnejša dela repertoarja za pozavno; izredno zahteven je tudi pozavni enakovreden klavirski part. Skladbo sestavljajo jo štirje pretežno hitri stavki, v katerih glasbena tematika variira od izjemno ekstrovertirane, nastopaške, celo nasilne do bolj igrive, tudi introspektivne. Tematsko povezana sta uvodni in sklepni stavek, ki si delita tudi enako oznako tempa Allegro moderato maestoso. Najmirnejši je drugi stavek – Allegretto grazioso, ki nastopi nenadoma in zdi se, kot da odreže konec uvodnega stavka. Zasnovan je kot tema z variacijami za klavir, ki jih prekinjajo tematsko nepovezani ritornelli v pozavni. Najkrajši je Allegro pesante, podnaslovljen Lied des Raufbolds (slo.: »Pesem razbojnikov«), ki je razpet med dvema kontrastnima temama.
Sergej Rahmaninov danes velja za enega največjih skladateljev, ki so bili hkrati tudi mojstri črno-belih tipk, pa tudi za zadnjega zvezdnika svetovnega slovesa, ki si je zagotovil slavo kot pianist in skladatelj. Daleč preden so nastala njegova najbolj priljubljena dela, kot so zadnji trije klavirski koncerti, poznejše simfonije, Rapsodija na Paganinijevo temo in tako dalje, ter mnogo let pred emigracijo v Združene države, je Rahmaninov na začetku svoje poti zložil Fantazijske skladbe, op. 3 (1892). Posvetil jih je svojemu profesorju harmonije na Moskovskem konservatoriju Antonu Arenskemu. Gre za niz petih skladb, ki pa med seboj niso povezane in se pogosteje na koncertnih sporedih znajdejo posamično. Nekatere izmed njih se že približujejo skladateljevemu zrelemu kompozicijskemu slogu, med njimi tudi uvodna, z melanholičnim podtonom zaznamovana Elegija v es-molu, zasnovana kot tridelna pesem, ki se nekoliko nenavadno konča z intervalom kvinte in nerazvezano dominanto. Zanimivo je tudi, da je Rahmaninov z drugo skladbo iz op. 3 – slovitim Preludijem v cis-molu – v javnosti debitiral kot pianist, in sicer septembra 1892, ko je nastopil na otvoritvenem koncertu Električne razstave v Moskvi.
Koncertni program zaokroža Sonata za pozavno in klavir, ki jo je Daniel Schnyder posvetil newyorškemu pozavnistu Davidu Taylorju. Gre za zmagovalno skladbo Skladateljskega natečaja Mednarodnega ceha trobentačev (1996). Švicarski glasbeni ustvarjalec sicer svoja dela ustvarja na presečišču klasične in jazzovske glasbe, tudi sam igra jazz kot saksofonist oziroma pihalec, svoja dognanja in izkušnje pa spretno unovčuje pri komponiranju. Njegova Sonata za pozavno je oblikovana po klasičnih strukturnih principih, a jo zaznamujejo predvsem prvine drugih žanrov. Pomenljivi so naslovi stavkov: Blues, Ameriška balada in Pod površjem.