KONCERTNI CIKEL SIBRASS 2022
Ensemble Schwerpunkt
Matthew Sadler, trobenta
Tom Hugh Poulson, trobenta
Cecilie Marie Schwagers, rog
Mikael Rudolfsson, pozavna
Janne Matias Jakobsson, tuba
Ensemble Schwerpunkt je leta 2009 ustanovilo pet študentov Visoke šole za glasbo, gledališče in medije v Hanovru: trobentača Matthew Sadler in Tom Hugh Poulson, hornistka Cecilie Marie Schwagers, pozavnist Mikael Rudolfsson in tubist Janne Matias Jakobsson. Kvintet je kmalu po ustanovitvi osvojil prvo nagrado na tekmovanju Felix Mendelssohn Bartholdy Hochschulwettbewerb v Berlinu (2012) in prvo nagrado na Mednarodnem tekmovanju Jan Koetsier v Münchnu (2013). Sledila je še diploma iz specializirane sodobne komorne glasbe v razredu Mikea Svobode v Baslu. Na glasbenem zemljevidu Evrope se je uveljavil kot eden ključnih sestavov, ki izvaja pretežno sodobno glasbo, napisano za trobilni kvintet. Pri izvedbah izvirnih projektov je sodeloval s skladatelji, kot so Vassos Nicolaou, Bernhard Gander, Viera Janárčeková, Vito Žuraj, Benedict Mason, Morritz Eggert, Richard Ayres, Jarrko Hartikainen, Johannes X. Schachtner, Mike Svoboda, Żaneta Rydzewska in drugi. Pri mnogih izmed njih je kvintet naročil in krstno izvedel nova dela za trobilni kvintet, nekatera je tudi prvič posnel in izdal. Ansambel Schwerpunkt nastopa na uglednih evropskih festivalih, kot so SWR JetztMusik, Wittenški dnevi za novo komorno glasbo, Dnevi nove glasbe Bamberg, festival Transart na Južnem Tirolskem, WDR Musik der Zeit, Spodnjesaški glasbeni dnevi, festival Musik21, festival Klangbrücken, Ars Nova Helsinki, festival aDevantgarde v Münchnu, Unerhörte Musik Berlin in drugi. Člani ansambla sodelujejo tudi z ansamblom Klangforum Wien, Mahlerjevim komornim orkestrom in Ansamblom Phoenix Basel ter so solisti Spodnjerenskih simfonikov in Nürnberških simfonikov.
Vinko Globokar, eno največjih glasbenoumetniških imen 20. in 21. stoletja, je avantgardist v polnem pomenu besede. Rodil se je slovenskim staršem v Parizu, po vrnitvi družine v Jugoslavijo je slabo desetletje prebil v Ljubljani. Študiral je pozavno na Akademiji za glasbo Univerze v Ljubljani, sredi druge polovice petdesetih let 20. stoletja pa se je odpravil študirat na Pariški konservatorij (»Conservatoire de Paris«). V Parizu se je preživljal kot svobodni glasbenik, igral je v številnih orkestrih in ansamblih, kjer se je soočil z različnimi glasbenimi žanri. Nato je znanje nadgrajeval pri Renéju Leibowitzu, pri katerem je v letih od 1959 do 1963 zasebno študiral kompozicijo. Za klesanje Globokarjevega glasbenoumetniškega izraza in nazorov so bila pomembna tudi nova poznanstva in druženja s filozofi, kot so Sartre, Lévi-Strauss in Merleau-Ponty, slikarjem Andréjem Massonom, psihoanalitikom Jacquesom Lacanom in nadaljnje glasbenokompozicijsko izpopolnjevanje, še zlasti pri Lucianu Beriu in Mauriciu Kaglu. Globokar je v svojih delih skoraj popolnoma zabrisal sledi tradicije, vse naštete vplive pa je združil v lastnem talilnem lončku, v katerem sta glasba in njena vloga osmišljeni popolnoma na novo. Glasba pri njem pogosto postane posredovalni medij, predvsem tedaj, ko skladatelj navdih oziroma osrednje teme za svoja dela išče v izvenglasbenem okolju in fenomenih, s čimer mnogim svojim delom dodaja družbenokritično noto, ki je postala zaščitni znak njegovih najpomembnejših del. Med njegova značilna dela, ki kažejo zanimanje za izvenglasbene fenomene, sodi tudi niz osmih Diskurzov (Discours II–XI) – osmih skladb, pisanih za skupine instrumentov, ki spadajo v isto družino (pretežno pihala in trobila). V njih Globokar raziskuje odnos med glasbo in jezikom, »področja govorjenega jezika, fonetično področje, področje dikcije, komunikacije…«. Izrazit je tudi vpliv instrumentalnega gledališča Mauricia Kagla, kar se kaže v izvirnih glasbenoumetniških delih, v katerih so zgoraj naštete prvine emancipirane ter soustvarjajo svojevrstno glasbeno gledališče v malem, ki z elementi absurda meji na performans. Diskurz VII je nastal decembra 1986 kot šesti v nizu, in sicer v času, ko je Globokar deloval kot učitelj in dirigent oddelka za sodobno glasbo pri Deželnem mladinskem orkestru v kraju Fiesole pri Firencah. Partitura razkriva, da je delo predpisano za tubo, ki ji je, postavljeni v središče avditorija, namenjena osrednja vloga, okoli nje pa se v obliki kvadrata po avditoriju razvrsti preostali kvartet trobil – skladatelj v postavitvah in ob premikih zasedb rad uporablja različne geometrijske konstelacije. Zapisana so izčrpna navodila o premikih glasbenikov po avditoriju, implementaciji najrazličnejših tehnik igranja glasbil oziroma njihovi uporabi, omenjene so tudi pesmi o ljubezni, revščini, naravi in uporu, katerih izpeljanke skuša Globokar reproducirati z govorjenjem skozi ustnik instrumenta, ki ga dojema kot »podaljšek instrumentalistovega telesa, ojačevalec njegovih misli«. O ustvarjalnem načrtu za Diskurz VII Globokar v kultni knjigi Vdih – izdih (1987) zapiše takole: »Naslednji DISCOURS VII se bo tako ukvarjal s pogosto nezavednimi kretnjami, ki spremljajo govorjeno, in s kretnjami, ki jih kdo naredi pri igranju instrumenta. Želel bi presaditi kretnje pri govorjenju na instrumentalno igro in narobe. Kakšen bo rezultat? O tem ničesar ne vem!«
Štirje kvinteti za trobila ruskega skladatelja Viktorja Evalda, ki je na glasbenem Konservatoriju v Sankt Peterburgu študiral kornet, rog, violončelo, klavir, harmonijo in kompozicijo ter je svojo glasbeno osebnost (z)gradil v duhu iskanja ruskega romantičnega glasbenega idioma ruske peterice, so najstarejše »klasike« stalnega repertoarja za trobilni kvintet. V njih so poudarjeni tako virtuoznost v partituri predpisanih glasbil kot tudi njihove zvočno-muzikalne možnosti. V času njihovega nastanka – ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja – je zaradi raznolikih praks v evropskih deželah kvintet trobil sestavljalo več različnih inštrumentov: najvišja glasova sta pripadala dvema trobentama, kornetoma ali krilnima rogovoma, srednji glas je bil v domeni bodisi francoskega ali altovskega roga, dve nizki glasbili pa sta bili sprva največkrat tenorski rog oziroma tenor in tuba, pozneje pa je v danes standardizirani zasedbi tenor zamenjala pozavna. Kvintet št. 1 v b-molu, op. 5 (1890) je dolgo časa veljal za edino delo, ki ga je Evald namenil tej zasedbi, za njegovega življenja je bil edini izdan. A skladatelj je svoj prvenec za to zasedbo zložil že nekaj let prej. Godalni kvartet, op. 1 (1888) je dolgo veljal za izvirno godalno delo, Kvintet za trobila št. 4 v As-duru, op. 8 pa zgolj za njegovo transkripcijo. A je bilo ravno obratno: kvintet v As-duru je nastal kot prvi, kot izvirno delo za dva korneta, altovski in tenorski rog (tenor) in tubo, ki pa je bilo zaradi svoje narave praktično neizvedljivo, saj je od izvajalcev zahtevalo izjemno tehnično znanje in izvajalsko kondicijo, zaradi česar ga je bil Evald primoran predelati za godalni kvartet. Ker je izvirni kvintet dolgo časa – vse do sedemdesetih let minulega stoletja – obstal v rokopisu in za skladateljevega življenja ni bil izdan, je kljub najzgodnejšemu datumu nastanka označen z zaporedno številko štiri. Danes se na koncertnih sporedih znajde najredkeje od četverice kvintetov. Sestavljajo ga štirje stavki, ki dosledno sledijo načelom sonatnega ciklusa, prežemajo pa ga spevne teme, značilne za ruski romantični idiom.
Avtor besedila: Mihael Kozjek