KONCERTNI CIKEL SIBRASS 2022
Program
Trobilni ansambel SiBRASS
Franc Kosem, trobenta
Jure Gradišnik, trobenta
Urška Kurbos, trobenta
Gregor Turk, trobenta
Mihajlo Bulajić, rog
Jože Rošer, rog
Blaž Ogrič, rog
Sebastijan Buda, rog
Žan Tkalec, pozavna
Marko Ilič, pozavna
Domen Jeraša, pozavna
Ana Knez, bas pozavna
Žan Pečenik, evfonij
Jernej Oberžan, tuba
Jože Bogolin, timpani
Matevž Bajde, tolkala
Jošt Fister, tolkala
Jeroen Berwaerts, dirigent
Jeroen Berwaerts je uveljavljeni belgijski trobentar in kurator programa uvodnega koncerta v ciklu SiBrass 2022, čigar vseobsegajoča ljubezen do glasbe ne pozna meja. Na svoji glasbeni poti se srečuje z mnogimi glasbenimi slogi in zvrstmi ter se ponaša z izjemnimi tehničnimi zmožnostmi in občuteno muzikalnostjo. V svoje izvirne in nevsakdanje sestavljene sporede pogosto vključuje slogovno raznolika dela, ki segajo od baročne do sodobne glasbe, nemalokrat pa tudi na področja drugih glasbenih žanrov. Je tudi vokalist, dokončal je študij jazz vokala na Kraljevem konservatoriju v Gentu, in se rad pokaže v dvojni poustvarjalni vlogi. Kot solist je sodeloval z uglednimi sestavi, kot so Dunajski simfoniki, orkester Koncertne hiše Berlin, Simfonični orkester NHK iz Tokia, Filharmonični orkester Luksemburga, Filharmonični orkester Strassbourga, Canadian Brass, Stockholm Chamber Brass ter karizmatičnimi dirigenti, kot so Alan Gilbert, Yakov Kreizberg, Jun Märkl in Matthias Pintscher. Je tudi redni gost mednarodno priznanih glasbenih festivalov, kot so Glasbeni festival Schleswig-Holstein, Glasbeni dnevi Spodnje Saške, japonski mednarodni glasbeni festival Takefu, belgijski festival sodobne glasbe Ars Musica, festival Mecklenburg-Predpomorjanska in Glasbeni festival Rheingau.
Trobilni ansambel SiBRASS nadaljuje in nadgrajuje tradicijo Trobilnega ansambla Slovenske filharmonije, ki je pred dvema desetletjema na Slovenskem začel orati ledino na področju ansambelske glasbe za trobila. Ta je v Evropi bolj razmahnjena v nemških deželah, Skandinaviji, Beneluksu in Veliki Britaniji. Ansambel SiBrass tako predstavlja edinstveno platformo, ki na domačih tleh predstavlja priredbe in še zlasti izvirna dela, nastala za različne trobilske zasedbe – žlahtno glasbo, ki je na Slovenskem na tem nivoju ni moč slišati.
Jakob Petelin Gallus (Jacobus Carniolus Handl Gallus) je zaznamoval konec 16. stoletja kot izjemen glasbenik in skladatelj, mojster polifonije. Znal je združiti flamski slog z beneškim in je tako oblikoval izrazit osebni slog, poln ritmičnih in dinamičnih kontrastov. Glasbo je ustvarjal v letih od 1577 do svoje smrti leta 1591. Zapustil je izjemen opus, ki šteje več pretežno parodičnih maš, madrigale, zbrane v zbirki Harmonia morales, ter preko štiristo motetov, ki so povečini zbrani v monumentalni štiridelni zbirki Opus musicum. Moteti se navezujejo na liturgična besedila, napisana v latinščini, in so urejeni glede na potek in dobe v cerkvenem letu. Danes najbolj priljubljen in najpogosteje izvajan Gallusov motet Ecce, quomodomoritur justus (slo.: »Glejte, kako umira pravični«) je izšel kot del drugega zvezka leta 1587 v Pragi. Redno ga prepevajo tako profesionalni zbori kot ljubiteljski vokalni sestavi, doživel pa je tudi mnoge priredbe. Tokratno je podpisal Andrej Misson, ki je o velikem Kranjcu nekoč zapisal: »Gallus je bil izjemni kranjski skladatelj. V njegovi glasbi najdemo mnogi sodobni skladatelji navdih. Sam tudi, in to že večkrat. Predvsem čutim, da bi njegovo glasbo morali izvajati tudi z glasbili (ricercar), ansambli in orkestrom.«
Edvard Grieg je več let študiral in muziciral na Glasbenem konzervatoriju v Leipzigu, sredi šestdesetih let 19. stoletja je tri leta prebil tudi v Kopenhagnu. Tam je leta 1864 spoznal leto dni starejšega rojaka Rikarda Nordraaka, avtorja melodije današnje norveške himne in narodnozavednega skladatelja, s katerim je spletel trdne prijateljske vezi. Nordraak je hitro postal Griegov osrednji vir navdiha. Nanj je prenesel ljubezen do ljudske glasbe ter idejo o norveški nacionalni glasbi in melodiji, ki ju je Grieg sčasoma vključil v svoj glasbeni izraz. A njuno prijateljstvo ni trajalo dolgo. Nordraak se je maja 1865 vrnil študirat v Berlin, jeseni pa je zbolel za tuberkulozo, se nato odpravil v Pariz in tam marca naslednjega leta umrl. Ko je vest o njegovi smrti dosegla Griega, je ta v spomin na preminulega zložil Pogrebno koračnico v spomin na Rikarda Nordraaka. Sprva jo je napisal za klavir solo, a kmalu sta nastali še priredbi za trobilni ansambel in pihalni orkester. Pogrebno koračnico je visoko cenil in jo pogosto jemal s seboj na potovanja po Evropi. V enem od pisem je izrazil željo, da naj jo »najbolje, kot bo mogoče«, igrajo tudi na njegovem pogrebu. Tam je koračnica nato zvenela v orkestraciji Johana Halvorsena.
Einojuhani Rautavaara je Rekviem v našem času, op. 3 zložil leta 1953, še v študijskem obdobju, kot prvo od svojih treh skladb za trobilni ansambel. Leto pozneje je zanjo prejel 1. nagrado na Tekmovanju trobilskih skladb Thora Johnsona v Cincinnatiju, ZDA. Posvetil jo je svoji materi, ki je umrla, ko je bil sam še najstnik. Delo, zloženo v duhu neoklasicizma, je zasnovano v štirih stavkih, ki se vsebinsko navezujejo na odlomke maše za umrle. Uvodni Hymnus določa svečani, himnični značaj. V drugem stavku z naslovom Credo ed dubito skladatelj na glasbeno raven prenaša kontrast med trdno vero na eni in dvomom na drugi strani. V dramatičnem tretjem stavku Dies irae je docela izkoristil številne zvočne možnosti trobilnega ansambla, ki mestoma dosega skoraj simfonično razsežnost. Rekviem v našem času sklene najpočasnejši stavek – Lacrymosa, ki naznanja sklepno pomiritev.
Programsko rdečo nit koncerta jasno nadaljuje Pia Memoria, op. 65, skladba, za katero je norveški skladatelj Knut Nystedt prav tako našel navdih v liturgiji maše za umrle. Pet stavkov svojega rekviema za devet trobilnih inštrumentov, nastalega leta 1971, je razporedil takole: Requiem aeternam dona eis, Dies irae, Lacrimosa dies illa, Sanctus in Lux aeternam. V primerjavi s pretežno perkusivno naravo Rautavaarove skladbe se je Nystedt v svojem delu bolj osredotočil na iskanje različnih barvnih kombinacij, sozvenenj, prelivanj. Glasbeno tkivo in harmonija sta izredno občutljiva, mestoma zelo zgoščena. Še zlasti v Dies irae, v katerem se oglasi tudi znameniti koralni napev, znan kot »mrtvaška sekvenca«, se je poslužil uporabe sodobnejših zvočnih izrazil in zdi se, da se vsa dramatična napetost dokončno razreši v sklepnem In večna luč naj mu sveti.
Henry Purcell je Glasbo za pogreb Kraljice Marije zložil v prvih mesecih leta 1695. Kraljica Marija II, žena Viljema III. Oranskega, je konec decembra 1694 umrla za črnimi kozami, pogrebna slovesnost pa je bila šele nekaj mesecev pozneje v Westminstrski opatiji. Thomas Tudway, eden izmed zborovskih pevcev na pogrebu, je opisal, kakšen vpliv je imela nanj ta glasba: »Sprašujem vse, ki so bili takrat navzoči, ali so kdaj slišali kaj tako nepopisno slovesnega, nebeškega … Občinstvo je bilo ganjeno do solz – in vendarle, skladba je bila tako naravna in preprosta; ob tej priložnosti smo zares lahko spoznali neverjetno moč glasbe.« Ko je po smrti kralja Karla II. leta 1685 Angliji zavladal katoliški kralj Jakob II., sta se vlogi kraljeve dvorne kapele in dvornega skladatelja Henryja Purcella precej zmanjšali, zato se je vse bolj usmerjal drugam. Začel se je uveljavljati kot gledališki skladatelj in pisal glasbo za igre, ki so bile na sporedu v londonskih gledališčih. Njegov gledališkoglasbeni opus zajema glasbo za skoraj petdeset govorjenih iger, v celoti péto je le eno njegovo gledališko delo – maska oziroma opera Didona in Enej. Za pet iger pa je prispeval obsežnejše glasbene deleže, zato ta dela označujemo za semiopere. Mednje sodi tudi Vilinska kraljica iz katere je Eric Crees v devetdesetih letih prejšnjega stoletja vzel pet odlomkov, jih priredil za trobilni ansambel in povezal v suito.
Spored zaokrožujeta glasba Björk v priredbi Joakima Agnasa iz muzikala Plesalka v temi (2000) ter Liturgične fanfare Henrija Tomasija.
Večkrat nagrajeni film Plesalka v temi je podpisal danski režiser Lars von Trier, glavna vloga v njem pa je zaupana sami avtorici glasbe.
Francoski skladatelj Henri Tomasi je v letih 1941 do 1944 ustvarjal opero Don Juan de Mañara, v kateri je uglasbil zgodbo o resnični osebnosti iz Seville 17. stoletja. Miguel de Mañara je nepopravljiv ženskar in aristokrat dvomljivega slovesa, ki ga z močjo ljubezni spreobrne ženska čistega srca po imenu Girolama, ki postane njegova žena. Tri mesece po poroki Girolama umre, protagonist pa ob tolažbi duha iz nebes doživi duhovno katarzo in postane redovnik ter preostanek življenja posveti pomoči ubogim. Ena najpomembnejših francoskih oper 20. stoletja je bila v celoti izvedena šele leta 1956 v Münchnu. Desetletje pred tem je Tomasi iz opere izluščil nekaj odlomkov, jih priredil za trobilni ansambel z dodanimi tolkali ter novo delo sprva naslovil Koncertantne fanfare. Kasneje je pridevnik v naslovu prečrtal in fanfare vsebini primerneje preimenoval v Liturgične fanfare. Harmonsko sočno glasbo, v kateri Tomasi skozi lasten glasbeni izraz nadaljuje tradicije francoskih glasbenih ustvarjalcev, sestavljajo štirje deli. Uvodni preludij je preimenoval v Oznanjenje, ki mu sledita Evangelij s solističnim nastopom pozavne, za njim pa dramatična Apokalipsa, ki glasbenoilustrativno ponazarja štiri jezdece apokalipse; na koncu fanfare zaokroži Procesija velikega petka, katere obseg je kot vsi predhodni stavki skupaj, vsebinsko pa se navezuje na prizor v operi, kjer glas iz nebes nagovarja Miguela de Mañaro.