KONCERTNI CIKEL SiBRASS 2021
Program
Mihajlo Bulajić, rog
Benjamin Ziervogel, violina
Klemen Golner, klavir
Hornist Mihajlo Bulajić, violinist Benjamin Ziervogel in pianist Klemen Golner so trije izvrstni glasbeniki, člani Simfoničnega orkestra RTV Slovenija, ki bodo na tretjem koncertu izvedli dve komorni mojstrovini iz železnega repertoarja romantičnih del za zasedbo »horntria«. To sta pri izvajalcih nadvse priljubljeni skladbi, ki pa ju vendarle ne srečujemo prav pogosto na koncertih komorne glasbe: Trio v a-molu, op. 188 Carla Reineckeja in Trio v Es-duru, op. 40 Johannesa Brahmsa.
V Hamburgu rojeni Carl Reinecke je ustvarjal in deloval v času, ko se je glasbeno-slogovno obdobje romantike dodobra razmahnilo. Študiral je pri slovitih glasbenih imenih, kot so Felix Mendelssohn, Robert Schumann in Franz Liszt, sam pa je kot profesor kompozicije na konservatorijih v Kölnu in še zlasti v Leipzigu, kjer je bil zaposlen kar 35 let, poučeval Edvarda Griega, Maxa Brucha, Isaaca Albéniza, Leoša Janačka, Johana Svendsena, Mikalojusa Konstantinasa Čiurlionisa, če naštejemo le najžlahtnejša imena njegovih učencev. Reinecke je bil vsestranska glasbena osebnost; kot pianist je pogosto odpotoval na koncertne turneje, veljal je za izjemnega interpreta Mozartove glasbe, več kot tri desetletja je kot dirigent vodil leipziški orkester Gewandhaus, mnogo časa pa je namenil tudi komponiranju. Njegov opus šteje več kot 250 pretežno instrumentalnih del. Leta 1886 nastali Trio za rog, oboo in klavir v a-molu, op. 188 sodi med skladateljeva zrela dela, v katerih je moč opaziti sorodnosti z glasbo Johannesa Brahmsa in morda je prav Brahmsov »Horntrio v Es-duru« navdihnil Reineckeja, da se je odločil za trio roga, oboe in klavirja. Vsakemu od glasbil je namenil enakovredno vlogo, klavir in še zlasti rog in oboa pa si v pretanjeno zamišljenem dialogu pogosto izmenjujejo in podajajo tematski material. Sorodnost obeh skladb se kaže tudi v štiridelni zasnovi s precej podobnimi oznakami tempov in značilni vzvalovani dramatičnosti, ki se izmenjuje s hrepenečo liričnostjo predvsem v uvodnem stavku Allegro moderato. Sledi z naskokom najkrajši, a zato tudi najživahnejši od stavkov – igrivi Scherzo z oznako tempa Molto vivace. Povsem drugačen – izjemno speven, ponotranjen, prežet s pridihom spokojnega, umirjenega tihožitja – je tretji Adagio, ki se v osrednjem delu dramatično razbohoti in proti koncu stavka umiri v prvotno razpoloženje. Delo zaokroži hitri Finale: Allegro ma non troppo, ki se karakterno približuje radoživosti drugega scherza.
Dobri dve desetletji prej (1865) nastali Horntrio v Es-duru je Johannes Brahms zložil kot posvetilo svoji tega leta umrli materi Christianne. Zdi se, da celotno delo, ki zaznamuje konec skladateljevega zgodnjega ustvarjalnega obdobja na področju komorne glasbe, prežema nekakšna sentimentalnost, skladateljev nostalgičen pogled v mladost, ki se v podstati vsakega od štirih stavkov izraža na drugačen način. Pogled nazaj, v preteklost, se kaže tudi v zanimivem zaporedju stavkov, ki si sledijo po načelu počasi-hitro-počasi-hitro, s čimer se je Brahms znatneje oddaljil od običajne forme sonatnega ciklusa in se po drugi strani spogledal z arhaično baročno formo sonate da chiesa. V uvodnem Andanteju Brahms predstavi glavno temo, ki temelji na alikvotnem nizu Es-dura in se zdaj izraziteje, zdaj manj pojavlja v vseh stavkih. Zanimivo je, da je Brahms v delu kot očiten spomin na mladost predpisal naravni rog brez ventilov, takšnega, ki ga je v njegovi mladosti igral njegov oče, sicer poklicni hornist, ki je mladega Johannesa podrobneje seznanil s tem glasbilom. Drugi stavek je živahni Scherzo, ki je predvsem za naravni rog pisan precej virtuozno. V osrednjem triu nastopi počasnejši odsek, v katerem oddaljeno odzvanjata rustikalna melodika in ritem ländlerja, stavek kot celota pa v semantičnem smislu predstavlja skladateljeve spomine na vesele dogodke iz mladosti, ki jih je preživel s svojo mamo. Najotožnejši in hkrati emocionalno najizraznejši je počasni Adagio mesto na mestu tretjega stavka, ki s kontemplativnim razpoloženjem velja za enega najbolj ganljivih in čutnih glasbenih odlomkov v celotnem skladateljevem opusu. Je globok poklon svoji umrli materi, elegija, v katero je Brahms implementiral tudi temo nemške ljudske pesmi Tam med vrbami stoji hiša, ki jo je skladatelju v otroštvu prepevala mati. Trio za rog, violino in klavir, op.40 Johannesa Brahmsa zaokroživedri Finale, ki simbolizira konec žalovanja, okrevanje po veliki izgubi in optimističen pogled v prihodnost.