Stavba Slovenske filharmonije
V središču Ljubljane, na Kongresnem trgu 10, je že desetletja doma glasba. Slovenska filharmonija radovedno opazuje Kongresni trg, Univerzo v Ljubljani, park Zvezda in Uršulinsko cerkev ali pa se spogleduje z reko Ljubljanico in zasanjano zre v ljubljanski grad.
Zaradi odlične geografske lege med Alpami in Jadranom, na osišču germanskega, romanskega in slovanskega sveta, je lahko glasbena umetnost sledila vplivom tako s severa in juga kot tudi z vzhoda in zahoda. Slovenski filharmoniki smo počaščeni, da se lahko ponašamo z bogato in dolgoletno tradicijo, in se s svojimi predhodnicami Academio philharmonicorum (1701), Filharmonično družbo (1794) ter prvo Slovensko filharmonijo (1908–1913) ponosno postavljamo ob bok najstarejših orkestrov na svetu.
Na mestu, kjer stoji stavba Slovenske filharmonije, ki jo krasi neorenesančna fasada, je desetletja kraljevalo Stanovsko gledališče. Gledališče je bilo »nemško« in v njem so gospodovali nemški igralci. Prav tako je bila večina gledaliških lož v stalni lasti ljubljanskih bogatašev in veljakov. Naprednim Slovencem takšno gledališče nikakor ni ugajalo, toda ker je primanjkovalo domačih predstav, so se morali zadovoljiti z nemškimi. Sedemnajstega februarja 1887 ob pol enih zjutraj pa se je zgodilo nekaj strašnega. »Ogenj! Feuer! …«
Usodni ogenj je do tal uničil staro Stanovsko gledališče. Velika žalost med gledališčniki … veliko solza … ogromna materialna škoda … »Sam Bog ni mogel trpeti, da se godi Slovencem tolika krivica; poslal je ogenj na staro gledališče.« V besedah Antona Trstenjaka, gledališkega zgodovinopisca, je slišati žarek upanja, da bo Ljubljana vendarle dobila novo gledališče, v katerem bodo Slovenci imeli več pravic kot v starem.
Temelje za novo gledališče so kaj kmalu postavili, sicer na drugi lokaciji, na pogorišču pa je že nekaj let pozneje stala nova stavba, imenovana Tonhalle.
Stavba ima neorenesančno razčlenjeno glavno fasado z zaokroženimi vogali, značilnimi za gledališke stavbe tedanjega časa. Pozneje so na fasadi pod medaljonom z liro namestili letnico 1701, ki spominja na ustanovitev Academie Philharmonicorum Labacensis. Velika dvorana obsega osrednji del stavbe in sega skozi dve etaži. Njen odrski del na vzhodni strani je polkrožno sklenjen, stene pa so bogato razčlenjene s pilastri in venčnimi zidci. Sprva je imela stavba na obrečni vzhodni strani segmentno sklenjen zaključek, stranski krili pa sta bili podkleteni in pritlični.
Ljubljanski 25. oktober 1891 je bil v znamenju glasbe. Vrstili so se slavnostni koncerti, na osrednjem pa so ljubitelji glasbe lahko prisluhnili Lisztovemu Klavirskemu koncertu. Obiskovalce, ki so prvič prestopili prag nove stavbe, je zagotovo navdušila prekrasna Velika dvorana s poslikavami takrat nadvse priljubljenega slikarja Heinricha Wettacha ter dobra akustika, komornim koncertom pa so lahko prisluhnili v Mali dvorani nad vhodno avlo. Brez večjih popravil je stavba dočakala leto 1937, ko je za prenovo poskrbel arhitekt Jože Plantner. Velika dvorana je takrat pridobila balkon. Arhitekt Jože Plečnik pa je poskrbel za rekonstrukcijo zadnje, vzhodne fasade. Stavbo so z valovito nagubano fasado z vazami in stebriščem v pritličju povezali z rečnim obrežjem.
V letih 2000/01, pred praznovanjem 300-letnice Slovenske filharmonije in njenih predhodnic, je potekala temeljita prenova stavbe. Takrat so tudi zasteklili Plečnikovo stebrišče ob sprehajalni obrečni poti. Stavbi so nadzidali stranski krili.
Prenovljeno stavbo smo slovesno odprli 25. septembra 2001, 8. januarja 2002, ob 300-letnici prvih dokumentiranih koncertov, pa so v Dvorani Marjana Kozine prvič zazvenele orgle. S tem se je udejanjila želja članov Akademije filharmonikov, ki so si »proti koncu prvega leta po tisoč sedemsto« za svoj akademski simbol izbrali orgle nebeške device Cecilije, »katere piščali so po zemlji razlivale presladko harmonijo«. Cilji prvih filharmonikov, zapisani v osmih točkah v Zakonih (Leges), so navkljub povsem drugačnim družbenim razmeram še danes aktualni. Zapisali so, da namen filharmonikov ni le ta, da se z »ubranim igranjem kdaj pa kdaj dostojno razvedrijo, ampak z igranjem pobožno v spomin prikličejo ono nebeško, ki bo večno trajalo …« ter da naj glasba »oživlja in duhu neminljivost kaže«.
