Slovenska filharmonija
Po zmagovito končani vojni leta 1945 so tudi na glasbenem področju nastale nove razmere. Nastale so nove kulturne, tudi glasbene, ustanove, ki jih potrebuje narod za svojo identiteto.
Na pobudo skladatelja Marjana Kozine, dirigenta Sama Hubada in muzikologa Vlada Goloba je leta 1947 nastal sklep o ustanovitvi Slovenske filharmonije. Slovenska vlada je na predlog ministra za prosveto dr. Potrča 30. decembra 1947 izdala odločbo o ustanovitvi Slovenske filharmonije.
Slovenska filharmonija je imela svoj simfonični orkester, mešani in mladinski zbor (do leta 1952), godalni kvartet (znan kot Ljubljanski kvartet) in koncertno poslovalnico (ta je leta 1952 postala samostojna).
Orkester so sestavljali glasbeniki simfoničnega orkestra Radia Ljubljana in člani Tržaške filharmonije, s katerimi je prišel po vojni v Ljubljano tudi njen dirigent Jakov Cipci. Oba zbora sta prešla v novo glasbeno ustanovo z radia.
Prvi koncert novega Orkestra Slovenske filharmonije je bil 13. januarja 1948, vodil ga je španski dirigent Salvador Bacarisse v Veliki unionski dvorani.
»… početki so bili dokaj skromni in je bilo potrebno veliko napora, da je v tako kratkem času Filharmonija prispela do prvenstvenega mesta v našem koncertnem življenju.«
L. M. Škerjanc, sredi četrte sezone 1951/52
Leta 1952 je »izvajalni kolektiv Slovenske filharmonije, orkester in zbor« prejel Prešernovo nagrado za koncertno sezono 1950/51. V sezono 1954/55 je stopila Slovenska filharmonija s popolnoma novim delovnim načrtom in z bistveno spremenjeno programsko politiko. Uvedli so tri abonmaje s po sedmimi koncerti ter jih poimenovali Rumeni, Zeleni in Rdeči abonma.
Novost konca petdesetih let je bila uvedba Ljudskega abonmaja. Poudarek je bil tudi na mladinskih koncertih in koncertih mladih umetnikov ter končno tudi na novih slovenskih delih, saj se je pokazala potreba po drugačnem programu, ki bi bil gradbeni kamen »k pravilni liniji naše programske politike, h kateri stremimo«.
V drugi polovici šestdesetih let so abonmajske koncerte Slovenske filharmonije obogatili mnogi sijajni solisti in dirigenti, med njimi tudi violinista Yehudi Menuhin in Henryk Szeryng ter pianistična zvezda takratnega obdobja Arthur Rubinstein. Vsi so nastopili pod taktirko Boga Leskovica.
Večjo krizo je Slovenska filharmonija preživljala v drugi polovici sedemdesetih let. Sredi priprav za proslavo šestdesete obletnice ustanovitve in dvajsetletnice delovanja v novih razmerah se je namreč pojavil predlog RTV Ljubljana o združitvi radijskega, opernega in filharmoničnega orkestra. Razpustili naj bi zbor, filharmonični arhiv in stavbo na Trgu revolucije izročili RTV Ljubljana. Predlog je naletel na ogorčen odpor v vsej kulturni javnosti, ki se je zavzela za ohranitev vseh treh orkestrov ter tudi utemeljila njihovo potrebo in njihov pomen. Tedanji republiški sekretariat za kulturo in prosveto je izdelal elaborat o predvideni združitvi treh ljubljanskih orkestrov in ugotovil, da bi bili rezultati porazni (število simfoničnih koncertov bi upadlo za dve tretjini, prihranek sredstev bi bil minimalen, bistveno bi se zmanjšale možnosti programske politike v naši koncertni dejavnosti itd.).
V dvajsetih letih je imela Slovenska filharmonija okoli 1500 koncertnih nastopov, izvedla več kot 800 slovenskih in jugoslovanskih skladb, povprečna zasedenost koncertov pa se je gibala okoli 90 odstotkov zmogljivosti.
Z velikimi ambicijami, da postane Orkester Slovenske filharmonije najboljši v državi in njegova kakovost evropsko primerljiva, je začel svoje delo kot vodja ustanove skladatelj Darijan Božič. Ob sebi je imel kot šefa dirigenta mednarodno uveljavljenega jugoslovanskega dirigenta Oskarja Danona.
»Tri osnovne naloge, ki si jih je zastavilo umetniško vodstvo Slovenske filharmonije, so dvig kakovosti ansamblov, skrb za domačo ustvarjalnost ter skrb za slovenske reproduktivce.« V tekoči sezoni naj bi bila v ospredju prva naloga, drugo in tretjo pa bi upoštevali glede na dane možnosti. Menil je, da »vsega naenkrat ni moč storiti, hlastanje pa v umetnostnih prizadevanjih le redko rodi sadove«. Ostali so trije abonmaji, poimenovani po barvah, vendar s podnaslovi (Simfonija, Koncert, Poetične teme v glasbi).
V sezoni 1972/73 je Božič uvedel novost pri razporeditvi abonmajev. Namesto že uveljavljenih treh so uvedli šest abonmajskih ciklov po interesih poslušalcev. V začetku sezone 1974/75 je Slovenska filharmonija povečala število abonentov in vpeljala novost. Z Orkestrom Slovenske filharmonije so nastopali tudi drugi domači umetniki. Predvsem pomembna sta prispevka Marka Muniha (1963–1971), ki je bil med drugim tudi Švarov in nato Matačićev učenec, in Antona Nanuta (1980–1981), ki je orkestru dirigiral predvsem v drugi polovici sedemdesetih let.
Sezona 1976/77, obdobje Marjana Gabrijelčiča, naj bi potekala takole: »Pred nami je nova sezona, v kateri smo prisotni kot soustvarjalci skupnega iskanja umetniških doživetij. Povezanost nam narekujejo skladateljska sporočila iz preteklosti in današnjega snovanja, a tudi težnja k poglabljanju dosedanje usposobljenosti za odzivanja nanje … V 30-letnem obdobju smo se oblikovali v stiku s preteklo in sodobno glasbeno mislijo. Ob njej je zaživela ustvarjalna in poustvarjalna sla naših umetnikov, ki v predvojnem in preteklem času ni mogla pognati vseh korenin. Skorajda vse moči slovenskih glasbenih osebnosti so se stekale v filharmonično povezujočo vlogo. Široka in vsestranska Slovenska filharmonija pa ni bila le stičišče za koncertno predstavljanje glasbe. Vzgojna in ustvarjalna spodbuda sta njeni enakovredni lastnosti, nad njima pa je še višja zahteva, stopiti v korak s svetovnim glasbenim dogajanjem in tako doseči priznanje ustvarjalne samobitnosti …« Predvsem pa je poudaril gostovanja, ki so v letih od 1975 do 1978 naraščala »s tako naglico, da je presenetljiv primerjalni podatek. Slovenska filharmonija je v tem obdobju izvedla več koncertov na gostovanjih kot prej v 26 letih. Prav tako je bilo predstavljenih več slovenskih del v mnogih evropskih državah in v ZDA (Bravničar, Božič, Ciglič, Stibilj, Lebič, Ramovš, Osterc, Kozina, Srebotnjak …).«
Orkester Slovenske filharmonije je nastopil na festivalih in prireditvah: na Varšavski jeseni, na festivalih v Asconi in Monsu, na festivalu orkestrov v New Yorku (Carnegie Hall), na abonmaju v Salzburgu, v Švici, na dnevih jugoslovanske kulture v Sovjetski zvezi itd. V vsem povojnem obdobju je Slovenska filharmonija gostovala v 11 državah, 105 mestih, pa tudi v 40 krajih v Sloveniji ter v 16 jugoslovanskih mestih.
V času Gabrijelčičevega vodenja ustanove je prenehal z delom filharmonični zbor (1976), kar je povzročilo težave pri izvajanju velikih vokalno-instrumentalnih skladb. Praznino je v veliki meri zapolnil amaterski Consortium musicum (zborovodja Mirko Cuderman) in nekateri drugi zbori. Vodstvo ustanove so razdelili na organizacijsko-finančno in umetniško področje.
Novi umetniški vodja Ivo Petrić je takole nagovoril abonente v začetku sezone 1980/81: »Glasba je tista univerzalna umetnost, ki povezuje kulturne sredine in nam pomaga premostiti časovne razlike stoletij. Žlahtnosti in pronicljivosti človekovega duha je skozi glasbeno govorico vedno uspelo najmočneje in najbolj prepričljivo spregovoriti resnico o svojem času in sredini, v kateri je nastala. Zato se tako radi predajamo njenim sporočilom in prisluhnemo zvokom preteklosti kakor tudi današnjim problemom, ki odzvanjajo v razmišljanjih sodobnih skladateljev.«
Cankarjev dom
Najprej z junijskim promocijskim koncertom, nato pa jeseni 1982 z uradno otvoritvijo so se odprla vrata novega kulturnega hrama v Ljubljani. Slovenska filharmonija je svojo dejavnost zdaj lahko v veliki meri preselila v Cankarjev dom, število obiskovalcev se je potrojilo, veliki simfonični orkester je nastopal v akustično primernejši dvorani, saj je postala filharmonična za izvedbe z večjimi zasedbami zaradi zvočne prenasičenosti premajhna.
Umetniški vodja Slovenske filharmonije Ivo Petrić je po tej sezoni zapisal, da je »vse dvome o upravičenosti novega velikega kulturnega hrama, o prirejanju simfoničnih koncertov v njem ovrgel naval na abonmajske koncerte Orkestra Slovenske filharmonije, saj so zabeležili neverjeten, rekorden obisk.«
Abonmaji so bili polni, prosti sedeži sproti razgrabljeni. »Ali je to še muha enodnevnica, privlačnost nove dvorane, novega zvoka, ki ga prej v Ljubljani nismo bili vajeni? Neke vrste novi snobizem? Malomeščanstvo, kot so skušali nekateri kritiki oceniti fenomen. Ali pa je to vendarle rezultat trdega dela in osvajanje nove zvočnosti v veliki, akustično primerni dvorani, kjer se dobro počutijo vsi: orkester, solisti, dirigenti in poslušalci,« se je spraševal in odgovarjal umetniški vodja.
V času praznovanja 300-letnice predhodnice Slovenske filharmonije je potekala prenova stavbe, ki so jo odprli 25. septembra 2001. Z vključitvijo Slovenskega komornega zbora – ustanovljen je bil kot samostojno glasbeno telo leta 1991, od ustanovitve pa ga je vodil Mirko Cuderman – v Slovensko filharmonijo leta 1999 je hiša po daljšem času spet dobila vokalni ansambel, ki omogoča načrtnejše in dolgoročnejše planiranje ne samo Vokalnega abonmaja, kot ga je zbor izvajal že poprej, ampak tudi velikih vokalno-instrumentalnih del.