Obdobje med vojnama in druga svetovna vojna
Konec prve svetovne vojne je prinesel Slovencem narodno državo SHS oziroma Jugoslavijo, toda velik del slovenskega narodnega ozemlja je ostal zunaj matične domovine. Kmalu po koncu vojne so razpustili Filharmonično družbo, ki je bila zaradi svoje nemške narave – kot drugi podobni zavodi – v novih razmerah nesprejemljiva in je leta 1921 postala samo privesek Glasbene matice. Formalno so jo razpustili šele leta 1945. Žal se je s tem prenehalo tudi njeno kulturno oziroma glasbeno poslanstvo, ki je bilo za Ljubljano izjemno pomembno.
Novi oblastniki tradicije Filharmonične družbe niso znali ali mogli izrabiti in tako je Ljubljana ostala za dolgo časa brez rednih simfoničnih koncertov, ki jih je prej Filharmonična družba prirejala vsako sezono. Glasbeno življenje se je osredotočilo okoli Glasbene matice in njenega zbora, obnovila se je opera, nastal je konservatorij, s čimer je bil omogočen razvoj glasbenega šolstva.
Septembra 1919 so pri Glasbeni matici ustanovili Orkestralno društvo, amaterski godalni orkester, ki je nastopal samostojno ali skupaj s člani opernega in vojaškega, kasneje tudi radijskega orkestra ter študenti v simfonični zasedbi.
Poleg tujih skladb je orkester občinstvu predstavljal maloštevilna domača orkestralna dela, med njegovimi dirigenti pa se je že uveljavil mladi Lucijan Marija Škerjanc. Na začetku dvajsetih let so v Ljubljani večkrat nastopili vojaška godba SHS, orkester Srbske kraljeve garde in vojaški orkester Dravske divizije pod vodstvom sposobnega glasbenika Josipa Čerina, ki je v štirih sezonah pripravil simfonične koncerte z zanimivim in kakovostnim repertoarjem. Na samostojnih koncertih je nastopal tudi operni orkester, ki je sredi dvajsetih in v tridesetih letih dosegal uspehe z direktorjem in dirigentom Mirkom Poličem. Zveza godbenikov je v začetku leta 1923 zaman poskušala oživiti Slovensko filharmonijo in uvesti abonmajske simfonične koncerte. Dobro desetletje kasneje so iz opernega orkestra ustanovili Ljubljansko filharmonijo, ki je do druge svetovne vojne organizirala dva redna koncerta v sezoni, v goste pa vabila znane dirigente: Renéja Batona, Lovra Matačića, Hermanna Scherchna in soliste: violinista Zlatka Balokovića in Roberta Soëtensa, pianista Rudolfa Firkušnýja. Vedno pomembnejšo vlogo je dobival radijski orkester, ki ga je vodil izvrstni dirigent Drago Mario Šijanec in je med letoma 1935 in 1945 redno nastopal. Med vojno so bili koncerti radijskega orkestra pomembni glasbeni dogodki.
Z izbruhom vojne 6. aprila 1941 so se tudi za glasbeno ponudbo začele nove razmere
Poleg opernih predstav, številnih recitalov, koncertov komornih skupin so simfonični koncerti spet postali bistveni sestavni del glasbene ponudbe v okupirani Ljubljani.
Dnevnik Jutro: »Na iniciativo članov radijskega in opernega orkestra se je sestavil poseben simfonični orkester, ki si je nadel nalogo, da bo izvedel v letošnji koncertni sezoni pod okriljem Glasbene matice ljubljanske serijo simfoničnih koncertov z izredno zanimivim sporedom. To namero naših požrtvovalnih godbenikov izrecno pozdravljamo.«
Tako je nastal simfonični orkester, na katerem je bila med vojno vsa teža simfoničnega programa v Ljubljani. Koncerti so bili večinoma v Unionski dvorani in večkrat razprodani, saj je bilo občinstvo v vojnem času željno glasbenih užitkov.
