1908
V jeseni 1908 so nacionalna nasprotja med Nemci in Slovenci dosegla vrelišče. Protestne demonstracije, razbijanje šip na nemških lokalih, snemanje nemških napisov in druge akcije so združile Slovence. Posredovala je vojska in streljala na demonstrante. Pogrebne slovesnosti so povzročile nove slovenske manifestacije. Posledica: Ljubljana je dobila slovensko podobo.
V tem času so tekle priprave na preoblikovanje stare »društvene godbe«, ustanovljene leta 1900, v novi slovenski koncertni orkester. Orkester je bil za slovensko glasbo nujna potreba, brez njega bi bilo tudi delo v slovenski operi oteženo. Novi orkester je bil po dogovoru z Glasbeno matico ustanovljen 23. oktobra 1908 in je dobil ime Slovenska filharmonija. Za kapelnika so angažirali mladega češkega dirigenta Václava Talicha. Orkester je moral zaradi finančnih razmer tako kot prej »društvena godba« nastopati na zabavnih prireditvah in raznih slavnostih ter ob »pogrnjenih mizah« v restavraciji Union. Že prvi koncertni nastop je bil popoln uspeh.
V kratkem času je Talich postal osrednja glasbena osebnost v Ljubljani, kar pa nekaterim ni preveč ugajalo. S svojim delom je dal nove impulze slovenski glasbi, saj so v tem času nastajala tudi slovenska dela za orkester. V prvi sezoni svojega dela je orkester Slovenske filharmonije nastopil kar 190-krat, od tega na dveh velikih simfoničnih koncertih, sicer pa je igral predvsem na različnih prireditvah, ob »pogrnjenih mizah« in podobno. Sem niso všteti nastopi v gledališču.
Graški časopisi, ki po pravilu niso bili naklonjeni Slovencem, so marca 1911 napadli orkester Slovenske filharmonije kot »manjvredno gostilniško godbo«, ki da živi na račun slavnega Filharmoničnega društva v Ljubljani, ter ga žalili z izrazi kot »groba goljufija, tatvina« ipd.
Talich je zaradi takšnih, kulturi nič kaj prijaznih razmer zapustil Ljubljano. Pavel Kozina se je v Novih akordih pritoževal: »Ali ni značilno in žalostno za ljubljanske glasbene razmere, da se mora vse, kar je sposobnega, odstraniti?«
Ustanovitev orkestra Slovenske filharmonije je pomenila pogumno dejanje mlade slovenske kulture, ki bi ob pametni politiki lahko postalo nosilec glasbenega življenja na instrumentalnem področju.
Vendar si o njem niso bili enotni niti v Glasbeni matici, še manj v tedanji ljubljanski politiki. Slovensko filharmonijo je podpiral ljubljanski mestni svet, zato so jo imeli za liberalno in ji klerikalni deželni odbor ni namenil podpore. Boj med obema glavnima političnima taboroma na Slovenskem, med klerikalci in liberalci, ki se je začel že v devetdesetih letih 19. stoletja, je trajal in dobival vedno hujše oblike vse do prve svetovne vojne. Tretji pomembni dejavnik so bili Nemci, na vseh področjih dobro organizirani in z veliko podporo zunaj Kranjske. Slovensko-nemški odnosi nikdar niso bili dobri in vedno znova je prihajalo do trenj.
Posebno poglavje je odnos klerikalne stranke do kulturnih institucij, ki so jih imeli za »liberalne«. To so bile Slovenska filharmonija, Glasbena matica in Deželno gledališče, ki so jim odtegnili podporo. Ko je zaradi tega propadlo gledališče, je padla tudi Slovenska filharmonija. S tem je bil za dolgo dobo onemogočen normalen razvoj slovenske glasbene kulture, zlasti področje instrumentalne glasbe. Kmalu po njegovi razpustitvi je izbruhnila prva svetovna vojna, ki je glasbeno delo na Slovenskem še bolj onemogočila in ga zmanjšala na minimum.
Z izbruhom prve svetovne vojne so se za Filharmonično družbo začeli težki časi
Mnogi glasbeniki so morali na fronto. V teh težkih časih je prevzel krmilo družbe v svoje roke zaslužni in prizadevni violinist, koncertni mojster Hans Gerstner. Koncertov je bilo sicer manj kot pred vojno, vendar Filharmonična družba z njimi ni prenehala. Zaradi številnih zaslug za glasbeno življenje in glasbeno šolstvo, ki si jih je pridobil od svojega prihoda leta 1871 v Ljubljano, so ga po koncu vojne imenovali za glasbenega ravnatelja Filharmonične družbe. Gerstner svojega dela ni opravljal dolgo, saj so Filharmonično družbo v novi državi hitro razpustili, ne da bi zanjo znali najti pravo nadomestilo. Prav pomanjkanje simfoničnega orkestra je v novi državi SHS pomenilo resno osiromašenje glasbenega življenja v Ljubljani.
