Ženske v Filharmoniji
Pred kratkim sem izvedela, da so bile ženske v simfoničnih orkestrih, po vsem svetu, včasih pravi tabu. Ali bolje: sploh jih ni bilo. Zanimivo, če pomislimo, da glasba tako ali drugače teče v žilah vseh nas, ne glede na to, kakšnega spola smo. A prav na tem področju je moralo miniti precej časa, da so se zadeve premaknile. Danes v naši Filharmoniji štejemo kar nekaj nadarjenih žensk, brez katerih bi bila glasba pri nas kratko malo nepredstavljiva. In trend jasno kaže, da je žensk čedalje več, vrata pa so jim seveda odprta.
No, včasih se ta trend celo obrne, kot se je zgodilo pred kratkim v New Yorku. 45 žensk in 44 moških: skoraj enakost oziroma ženska večina. Tolikšno je število glasbenikov, ki sestavljajo Newyorško filharmonijo. V svojih 180 letih obstoja orkester v resnici nikoli ni imel več žensk kot moških. Kot se spominja New York Times, leta 1962, ko se je Filharmonija preselila v Lincoln Center, ni bilo niti ženskih garderob. Prva ženska je prispela leta 1966. “To je epohalna sprememba,” je dejala Cynthia Phelps, prva viola, ki se je orkestru pridružila leta 1992.
Čeprav ženske do nedavnega niso imele velikih vlog v simfoničnih orkestrih, so se veliko pogosteje ukvarjale s študijem glasbil. V 19. stoletju so se ženske višjega razreda pogosto morale učiti igrati na inštrumente, kot so harfa, klavir, kitara ali violina, saj je bilo to del njihove osnovne vzgoje. Zraven je sodilo tudi petje. Skozi čas so ženske pogosteje nastopale tudi kot solistke; pianistka (in skladateljica) Clara Schumann ter pevka Jenny Lind sta bili v 19. stoletju dva izstopajoča, redka primera.
Imeti ženske v Filharmoniji tudi pri nas krepi občutek skupnosti, odgovornosti in identitete, hkrati pa izraža veselje do življenja sanj, pa tudi pripoveduje zgodbe o uspehu, tradiciji, ki se obnovi ob vsaki noti in ki ne preneha prebujati čustev v tistih, ki igrajo, in tistih, ki poslušajo.
