Zakaj je glasba predvsem (ali tudi) ženska
Če pomislimo na izraz “glasba”, med drugim tudi v slovenski slovnici, ne moremo mimo dejstva, da gre za samostalnik ženskega spola. Ni naključje, da že od nekdaj velja, da »je glasba ženska«.
V stari Grčiji so kot zaščitnico glasbe častili Evterpo (tisto, ki razveseljuje) in beseda “muzika” (glasba) je izpeljanka iz grške besede za »muzo«. Namreč, pri starih Grkih sta bili od devetih muz za glasbo pristojni kar dve, Evterpa za instrumentalno in Polihimnija za zborovsko in resno glasbo. Muzi Erato (tista, ki vzbuja poželenje), seveda spet v grški domišljiji, je bila zaupana ljubezenska poezija, muza plesa pa je bila Terpsihora (tista, ki uživa v plesu). V ikonografiji je Evterpa na splošno upodobljena s piščaljo, Erato s citrami in Terpsihora z liro. V kolektivni domišljiji stare Grčije ima ženska pomembno vlogo v glasbi, pozneje pa je stvarnost povsem drugačna. Katolicizem je denimo dolga stoletja ženskam prepovedoval petje v cerkvenih zborih, ki so takrat veljali za najvišje glasbene ustanove.
Seveda so se ženske smele ukvarjati z glasbo, toda predvsem v domačem okolju in v manjšem obsegu. Nekaj svetlih izjem vendarle je. Iz 12. stoletja je znana sveta Hildegarda Bidenska, ki je pisala nabožne pesmi; v pozni renesansi je ustvarjala Italijanka Maddalena Casulana, bila je pevka, igrala je na lutnjo in bila je prva skladateljica, ki so ji natisnili prvo knjigo madrigalov za štiri glasove; v zgodnjem baroku je delovala Francesca Caccini, pevka, skladateljica, koncertantka na velikih evropskih dvorih in prva ženska, ki je napisala opero (La liberazione di Ruggiero); tu so še Settimia Caccini (sopranistka in skladateljica); Raffaella Aleotti, prednica v samostanu San Vito v Ferrari, organistka in prva ženska, ki je izdala zbirko sakralne glasbe (Sacrae cantiones); Vittoria Aleotti, čembalistka in skladateljica; Barbara Strozzi, ki je bila sopranistka in skladateljica za “lastne potrebe”, napisala je 125 del, ki so obsegala madrigale, kantate, arije, duete in sakralne skladbe; na dvoru sončnega kralja je blestela Elisabeth Jacquet de La Guerre, odlična čembalistka, pa tudi učiteljica in vsestranska skladateljica, takrat znana po vsej Evropi.
V Neaplju so ustanovili prvi ženski konservatorij Casa dell’Annunziata, ki je deloval do konca 18. stoletja. Mladi Antonio Vivaldi je leta 1714 vodil ženski pevski zbor v beneški dekliški šoli. V 18. stoletju je prav gotovo omembe vredna Avstrijka Maria Anna Walburga Ignatia Mozart. Čudežna deklica je skupaj z bratom igrala tudi čembalo in se je za kratek čas posvetila komponiranju, čeprav so se njene partiture izgubile. Takrat je bila odlična pianistka in cenjena učiteljica.
19.stoletje predstavlja prelomnico tako v Evropi kot v ZDA. Spomnimo se ustanovitve Music Vale Academy, prvega ameriškega konservatorija, ki je bil ustanovljen prav zato, da bi ženskam odprl vrata do glasbene izobrazbe.
Prvi izključno ženski simfonični orkester je bil ustanovljen leta 1898 v Berlinu. Danes so ženske v simfoničnih orkestrih pri zaposlovanju enakovredne s svojimi moškimi kolegi, vendar je na področju dirigiranja slika še precej drugačna. V Evropi so še vedno velike razlike tako glede prvih violin kot dirigentov. Prvi orkester, ki je zaposlil ženske, je bil londonski Queen’s Hall leta 1913, medtem ko je bila v Ameriki harfistka Edna Phillips prva ženska, ki se je leta 1930 pridružila orkestru v Filadelfiji. Vseeno ne gre zanikati, da je napredek viden na vseh glasbenih področjih: od orkestrske do solistične dejavnosti, od skladanja (še vedno nekoliko prezrto področje) do dirigiranja, od poučevanja do muzikologije – ženske so danes veliko bolj prisotne.
