Za vse po vrsti: o uverturah
Uvertura odpira in začenja. Največkrat ópere, lahko tudi druga dramska dela ali pa je namenjena izključno koncertnemu izvajanju. Danes na začetek svojih sporedov uverture radi uvrščajo prav vsi orkestrski sestavi po svetu, tudi Orkester Slovenske filharmonije, ki bo s to glasbeno obliko začel tudi peti koncert abonmaja Same mogočne skladbe – na koncertih v četrtek, 4. aprila, in v petek, 5. aprila, bo tako pod vodstvom Joela Sandelsona, vzhajajoče dirigentske zvezde Velike Britanije, v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma zazvenela Svečana uvertura Lucijana Marije Škerjanca.
O njej in drugih dveh skladbah petega koncerta abonmaja SMS, Koncertu za violino in orkester v D-duru, op. 35 Petra Iljiča Čajkovskega in Simfoniji št. 1 v As-duru, op. 55 Edwarda Elgarja, je veliko podatkov za vas, drago občinstvo, v koncertnem listu zbrala mlada muzikologinja Monika Marušič. V želji, da se zapis na blogu, ki spremlja prihajajoči koncert z naslovom Za vse po vrsti, ne bi spet ustavljal pri življenjepisih skladateljev in analizi njihovih skladb, se besedilo v nadaljevanju osredotoča na zgodovinski razvoj čudovite glasbene oblike, ki nas pozdravlja na začetku skorajda vsakega koncerta, uverture.
Kako se je vse začelo
Tako kot vsako drugo glasbeno obliko tudi uverturo zaznamuje specifičen razvoj. Kar nekaj stoletij je namreč trajalo, da se je iz preprostih glasbenih prediger postopoma preobrazila v uverturo, kot jo poznamo danes.
Med praoblikami uverture je zagotovo najbolj poznana slavnostna Toccata, s katero se začenja Orfej zgodnjebaročnega skladatelja Claudia Monteverdija, napisan in izveden leta 1607 v Mantovi. V začetku 17. stoletja so se takšni uvodni stavki, pravzaprav zgolj kratke skladbe za trobila, pojavljali tudi v drugih zgodnjih operah. Uvode v funkciji prediger pa lahko v tem času zasledimo tudi na začetku suit, oratorijev in kantat.
Znamenita Toccata iz Orfeja Claudia Monteverdija:
Prava uvertura
Za prvi pravi uverturi označujemo šele t. i. francosko in italijansko uverturo, ki sta se izoblikovali ob koncu 17. stoletja.
Francosko uverturo lahko poimenujemo tudi Lullyjeva uvertura po Jeanu-Baptistu Lullyju, saj jo je prav ta skladatelj italijanskega porekla, ki je kasneje zaslovel v Franciji, dokončno razvil in standardiziral. Lully se je namreč odločil, da bo uverture pisal v tridelni obliki. Začetnim odsekom je tako namenil izrazit slavnostni značaj, ki ga je dosegel z rabo punktiranega ritma v počasnejšem tempu. Prvemu delu uverture je nato sledil drugi, fugirani del v hitrejšem tempu, za njim pa je kot zadnji zazvenel še krajši tretji del, navadno zelo podoben prvemu. Po tem modelu uverture sta po Lullyjevi smrti rada posegala tudi znamenita poznobaročna skladatelja Johann Sebastian Bach in Georg Friedrich Händel.
Uvertura v Armido, opero Jeana-Baptista Lullyja:
V nasprotju s francosko, ki so jo torej sestavljali počasen, hiter in spet počasen odsek, pa je italijanska uvertura obsegala hiter, počasen in hiter odsek. Temu tipu uverture rečemo tudi Scarlattijeva uvertura (po opernem skladatelju Alessandru Scarlattiju, očetu Domenica Scarlattija). Od francoske uverture se italijanska razlikuje tudi v tem, da je njen prvi odsek melodičen, pogosto imajo v njem večjo vlogo trobente. V drugem, počasnejšem delu nato stopijo v ospredje godala, italijansko uverturo pa zaključuje še en hiter del plesnega karakterja, ki tematsko ni povezan z gradivom prvega odseka. Ali vas opisi odsekov že kaj spominjajo na neko drugo glasbeno obliko? Prav imate, v zgodnjem 18. stoletju se je iz uverture počasi že začela razvijati simfonija, ki ima lahko včasih zgolj tri stavke.
Od Mozarta …
Francoska in italijanska uvertura pa nista vodili le v razvoj daljše glasbene oblike, tj. simfonije, temveč tudi v nasprotno smer. Tristavčna uvertura se je začela preobražati v dvostavčno ali celo zgolj enostavčno in s tem dosegla naslednjo razvojno stopnjo – zrelo enostavčno klasicistično uverturo, ki je proti koncu 18. stoletja popolnoma prevladala. Klasicistična uvertura je torej enostavčna in vedno napisana v sonatni obliki (pogosto pa ima tudi počasen uvod). Za zgled na tem mestu izpostavljamo nepozabno Mozartovo uverturo (v obliki sonatne oblike s počasnim uvodom) k operi Don Giovanni.
Uvertura k Don Giovanniju Wolfganga A. Mozarta:
Šele uverture v sonatni obliki pa zaznamuje še ena pomembna lastnost – tematska povezava z opero. Prav od Wolfganga Amadeusa Mozarta so skladatelji začeli že v uverturah uporabljati teme iz opere (tega »pravila« se morda niso tako strogo držali vsi skladatelji – Gioachino Rossini je na primer uverturo Seviljskega brivca uporabil že pri dveh drugih zgodnejših operah).
… do Verdija in Wagnerja
V drugi polovici 19. stoletja pa so se uverture začele počasi otresati uveljavljenih konvencij, zato jih raje uvrščamo v skupino svobodnih prediger. Te pogosto niso napisane v sonatni obliki, temveč je njihova oblika zamišljena precej bolj prosto. Lahko jih sestavlja zgolj enostaven venček najznačilnejših melodij iz opere ali operete – v tem primeru govorimo o lahkotnejši uverturi potpuri. Predvsem dva skladatelja, ki sta nesporno zaznamovala zgodovino opere, Giuseppe Verdi in Richard Wagner, pa sta svojim uverturam namenila posebno, večjo umetniško vrednost, zaradi česar si morda njune nepozabne glasbene stvaritve zaslužijo podrobnejšo obravnavo ob kakšni drugi priložnosti.
Z Verdijem in Wagnerjem se naš tokratni zapis na blogu končuje, tik pred koncem pa vas v razvoju uverture kot glasbene oblike opozorimo na še eno njeno značilno obliko – koncertno uverturo. Poleg uvertur, ki so uvajala opere in druga dramska dela, so namreč skladatelji ustvarjali tudi uverture, namenjene izključno izvajanju na koncertih. In prav ta praksa še danes povezuje naše koncertne sporede. Že za Beethovnovega življenja so njegovo danes tako priljubljeno Uverturo Koriolan na koncertih izvajali kot samostojno glasbeno delo, kasneje pa so samostojne uverture ustvarili tudi mnogi romantični skladatelji. Mendelssohn je na primer po popotovanju po Škotski napisal brezčasne Hebride, ki so leta 2021 zazveneli tudi v izvedbi Orkestra Slovenske filharmonije. Naj vas njihova čarobnost zapelje in morda spodbudi tudi k obisku petega koncerta abonmaja Same mogočne skladbe.
Mendelssohnova uvertura Hebridi v izvedbi Orkestra Slovenske filharmonije:
Tisa Mrhar
Vir: Vrhunc, Larisa. Glasbeni stavek: oblikoslovje (Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2016).
