Za konec sezone: o koncertu kot glasbeni obliki
V četrtek, 13. junija, in v petek, 14. junija, bo v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma izveden še zadnji, šesti koncert abonmaja Filharmonični klasični koncerti. Na njem bo najprej zazvenela Uvertura Karneval Antonína Dvořáka, po odmoru ga bo okronala še njegova Sedma simfonija, pred tem pa se bomo lahko v izvedbi Orkestra Slovenske filharmonije in njegovega prvega oboista Sorina Cruduja pod vodstvom Tobyja Thatcherja prepustili Koncertu za oboo Richarda Straussa.
Omenjeni koncert je Strauss dokončal zgolj tri leta pred smrtjo septembra 1949. V njem se je sicer popolnoma izognil drastičnemu razvoju klasične glasbe v 20. stoletju in se raje zopet ozrl k vzorom romantike in klasicizma. Že od Mozartovih časov dalje je namreč glasbena oblika koncerta ena najbolj priljubljenih in še danes lahko skoraj na vsakem abonmajskem dogodku Slovenske filharmonije zasledimo vsaj en koncert za orkester in izbran solističen inštrument. Prav zato smo se v tokratnem blogu odločili podrobneje predstaviti razvoj te zvrsti in prek ilustrativnih glasbenih primerov poskušati ugotoviti, zakaj nas ta oblika vedno znova popolnoma začara.
Od mnogih predhodnic …
Poimenovanje »koncert« se je za glasbeno obliko, kot jo poznamo danes, tj. za delo, v katerem se ob spremljavi orkestra predstavi solistični inštrument, uveljavilo šele v drugi polovici 18. stoletja. Pred tem je izraz »koncert« lahko označeval zelo različna glasbena dela. Zagotovo so vsem znani Händlovi Concerti grossi, katerih forma predstavlja le eno izmed mnogih baročnih oblik instrumentalnega koncerta. Te pod skupni imenovalec postavljajo nekatere specifične lastnosti, kot na primer izmenično igranje, prisotnost solista in navdušujoča virtuoznost. Med njimi je bila za nadaljnji razvoj koncerta še posebej ključna oblika solističnega koncerta.
Glasbeni primer: Na spletnem koncertu z naslovom Sprehod po baročni Italiji je Orkester Slovenske filharmonije pod vodstvom dirigenta Alfreda Bernardinija zaigral Concerto grosso v D-duru, op. 6, št. 4 Arcangela Corellija. Ta je v njem ločil dve skupini inštrumentov: concertino, tj. mali orkester z dvema violinama in violončelom, ter večjo skupino, sestavljeno iz godal, dveh trobent, dveh oboj, fagota in bassa continua, ki jo lahko poimenujemo z več izrazi – tutti, ripieno, concerto ali tudi concerto grosso.
… do prevlade solističnega koncerta …
Solistični koncert se je pojavil nekje na prehodu iz 17. v 18. stoletje in bil že takrat pogosto namenjen violini. Med najbolj znane koncerte tega obdobja, v katerih blesti virtuozni violinist, zagotovo spadajo Vivaldijevi Štirje letni časi. Tako kot simfonije so tudi koncerti večstavčna dela in prav prve in tretje stavke koncertov je v tem času zaznamovala shema koncertne oblike z ritornellom, včasih poimenovana kar Vivaldijeva koncertna oblika. Njena glavna značilnost je izmenjevanje tutti in solističnih odsekov, torej odsekov, v katerih igra ves orkester, t. i. ritornellov, in odsekov, v katerih ob spremljavi orkestra v ospredje stopi solist, t. i. epizod.
Glasbeni primer: Na zgoraj omenjenem koncertu je kot zadnji zazvenel Koncert v C-duru za dve trobenti, godala in basso continuo, RV 537 Antonia Vivaldija, katerega prvi in tretji stavek sta napisana v koncertni obliki z ritornellom.
… in dokončne uveljavitve klasicističnega koncerta
V poznem baroku so se sčasoma pojavili solistični koncerti, v katerih je lahko osrednjo vlogo prevzel katerikoli inštrument – od violine, violončela, flavte in oboe do fagota, orgel in čembala ter celo mandoline, harfe in kitare. Skladatelji so solistične koncerte ustvarjali tako za profesionalne kot ljubiteljske glasbenike, založniki pa so z največjim veseljem tovrstne kompozicije razširjali po celotni Evropi. S prehoda iz baroka v klasicizem najbolj izstopajo koncerti Carla Philippa Emanuela Bacha (enega bolj znanih sinov Johanna Sebastiana Bacha), Josepha Haydna in Leopolda Mozarta, očeta Wolfganga A. Mozarta. A največji korak naprej v razvoju oblike koncerta je napravil prav znameniti čudežni deček. W. A. Mozart je namreč v osemdesetih letih 18. stoletja posegel po nekoliko drugačni obliki koncerta, klasicističnem koncertu, v katerem je v prvem stavku (včasih tudi drugem ali tretjem) združil Vivaldijevo koncertno in sonatno obliko.
Prva je k obliki stavka prispevala izmenjujočo se razporeditev solističnih in tutti odsekov, druga, sonatna oblika pa je narekovala delitev stavka na:
- ekspozicijo (bolje rečeno dvojno ekspozicijo, v kateri prvo in drugo temo najprej predstavi orkester ter nato še solist),
- izpeljavo in
- reprizo, ob koncu katere nastopi odsek s kadenco, v njej pa solist brez spremljave orkestra razkaže vse svoje virtuozne sposobnosti.
Glasbeni primer: Na prvem koncertu abonmaja Filharmonični klasični koncerti v sezoni 2020/21 je Orkester Slovenske filharmonije zaigral pod vodstvom dirigenta Philippa von Steinaeckerja, na odru pa se mu je pridružila mlada pianistka Alexandra Dovgan in izvedla Beethovnov Koncert za klavir in orkester št. 2 v B-duru, op. 19. Koncert je Beethoven ustvaril konec 18. stoletja in posegel prav po obliki klasicističnega koncerta. V prvem stavku lahko jasno zasledimo dvojno ekspozicijo, po krajši izpeljavi in reprizi pa solistka zablesti še v briljantni kadenci.
Koncert kot glasbena oblika od 19. stoletja dalje
Mozartovo obliko klasicističnega koncerta so v svoje opuse prevzeli praktično vsi večji skladatelji obdobja romantike, ki pa so se v koncertih pogosto odmikali od njegove konvencionalne oblike, vzpostavljene v klasicizmu. Izrazne možnosti forme so razširili in raziskovali do te mere, da se je občinstvo nikdar več ni naveličalo. Oblika koncerta je bila tako še vedno privlačna tudi za skladatelje 20. stoletja. Po njej so posegli Schönberg, Stravinski, Ravel, Gershwin … ter Richard Strauss. Prav eden od koncertov tega avstrijskega skladatelja, Koncert za oboo in mali orkester v D-duru, bo obogatil spored zadnjega koncerta abonmaja Filharmonični klasični koncerti. O nastanku dela in njegovih glasbenih značilnostih si lahko več preberete v koncertnem listu s spremno besedo muzikologa Gregorja Pompeta, vsekakor pa ne zamudite njegove izvedbe v živo v četrtek, 13. junija, ali v petek, 14. junija, s pričetkom ob 19.30 v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma.
Tisa Mrhar
Vir: Vrhunc, Larisa. Glasbeni stavek: oblikoslovje (Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2016).
