8/10
Ob prebiranju in ogledu fotografij poslušaj norveški božični napev Det hev ei rose sprunge.
Korsvika, petek, 2. 8. 2024
Dovolj dolgo smo zdoma in zahtevnejši koncertni repertoar je za nami. Pogrešam svoje. Gledam slike otrok, naju z možem. Mojo čustvenost prekinejo sodelavci. Hej, gremo do klifov.
Trail pot Korsvika nas pelje čez klif, skozi gozd. Zgodijo se tako presunljivi razgledi. Pa ima res prav naš Igor, ko v svoji knjigi zapiše, da so najlepše stvari zastonj, le nekaj truda zahtevajo. No, v tem primeru je bilo tudi truda minimalno.
Pot nas pripelje do čudovite lokacije, kjer je postavljen odslužen žerjav za ladje, zraven je manjša prikupna gostilnica. Odločimo se za popoldansko kavo z razgledom.
Norveško morje je povsem drugačno kot naše. Barva, tokovi, razgledi … Tako divje je, veliko bolj dramatično in kontrastno se mi zdi.
Pogovarjamo se o programih, ki nas čakajo kmalu. Eden od njih je koncert PVC Družinsko, na katerem bomo prepevali skladbe treh skladateljev, Cirila, Sama in Borisa Vremšaka. Boris nam razlaga prigode svojega očeta. Na YouTubu si ogledamo posnetek pesmi Rajske strune, na katerem oče Samo dirigira zboru in zraven še poje solistične dele.
Neverjetno, nikoli si ne bi mislila, da lahko Norveško morje in Rajske strune gresta tako dobro skupaj. Dejstva, da delam v kolektivu, kjer se spoštujemo med seboj, nikoli ne jemljem za samoumevnega. Še manj prijateljstev, ki so se spletla med nami v teh letih skupnega muziciranja.
Avtorica besedila in fotografij: Urška Bernik
