3/10
Ob prebiranju in ogledu fotografij poslušaj S. Rahmaninov: Vsenoščnoe bdenie, op. 37., II. Blagoslovi, duše moja.
Nidarosdomen, nedelja, 28. 7. 2024
Opoldne prepevamo na otvoritveni slovesnosti. Ja, prav pomladna Pomlad. Pred nastopom dežuje. In po nastopu je sijalo sonce. In naš nastop na otvoritveni slovesnosti je hkrati tudi poslovilni nastop z našim (takratnim) umetniškim vodjem Gregorjem Klančičem.
Večerni otvoritveni koncert si delimo z vokalnim sestavom Nidaros Vokal, ki deluje pod vodstvom Ragnarja Rasmussena.
Izvajajo novo delo skladatelja H. Sommerra. Posamezne dele izvajajo med stavki Rahmaninovega Vsenočnega bdenja. V znak kulturne in liturgične povezanosti.
Ves čas se mi pred očmi slika podoba velike rozete v katedrali. In spomnim se prispodobe o vitražu, ki mi jo je pripovedoval oče kot deklici. Vedno občudujemo čudovite vitraže, njihove barve, natančnost spojev, rokodelske in umetniške prvine. A dokler jih sonce ne razžari, ne moremo v polnosti videti prave lepote.
Ko grem na oder, si zaželim, da danes naše slovanske duše tu visoko na severu zažarijo in z lepoto razžarijo občinstvo.
Čudovit koncert se je zgodil. Po naporni generalki čutim eno samo hvaležnost in radost.
Zadnja pesem je skupna. Prav tako delo H. Sommerra. Lux aeterna. In zdi se, da se je danes nebo spet malo zacelilo.
Po koncertu nas ljudje na poti iz katedrale ustavljajo, se zahvaljujejo in vidno ganjeni v »špalirju« ploskajo.
V takih trenutkih je tako enostavno čutiti, da sem ob pravem času na pravem mestu, da petje ni poklic, temveč poklicanost.
Avtorica besedila in fotografij: Urška Bernik
