2/10
Ob prebiranju in ogledu fotografij poslušaj L. Lebič: Pomlad.
Ob reki Nidelva, sobota, 27. 7. 2024
Po zajtrku zavijemo v neobljuden del Trondheima in iščemo dokaze za stereotipe. Kot uporniški najstniki si želimo, da bi vse te superlativne stereotipe lahko zanikali.
No, seveda nas najbolj muči stereotip o doslednem upoštevanju vseh prometnih pravil. No, ja. Ampak zgleda pa, da to striktno počnejo norveški galebi, saj prečkajo cesto na prehodu za pešce.
Pot nas pelje mimo cerkve. S pomočjo Google zemljevida ugotovimo, da bo to naša koncertna cerkev. Z radovednostjo previdno vstopimo. Pozdravi nas prostovoljka in nas prijazno povabi naprej. Del cerkve je namenjen skrbi za brezdomce, del pa bogoslužju. Najdemo pesmarico in zamrmramo nekaj melodij. Še prižgem svečko in že jo mahnemo naprej.
Sprehodimo se še po starem delu mesta, imenovanem Bakklandet. Očarljivo sosesko sestavljajo pisane lesene hiše, prijetne kavarne, restavracije in lokalne majhne trgovine. Tu se nahaja postaja Baklandet Skydsstation. Stavba naj bi se uporabljala za furmansko in transportno postajo od 17. stoletja dalje. Med leti 1896–1944 je služila kot mlekarna. V prvem nadstropju je bila tudi mizarska delavnica, pralnica in likalnica perila, krojačnica in zgodnja različica podjetja za prevoz tovornjakov. Od leta 1944 do 1995 je bila hiša zasebna rezidenca, ko jo je kupil arhitekt Trond Eide. Kasneje je bila hiša obnovljena in danes velja za priljubljeno restavracijo, kjer strežejo najboljšo ribjo juho na Norveškem.
In ja, ribja juha je kar reč na Norveškem. To smo že spoznali.
Srečamo Uršo, Ragnarja in skladatelja H. Sommerra, čigar skladbo izvajamo na jutrišnjem koncertu. Nasmejimo se, Urša nas pospremi še do slavnega mosta Gamle Bybro, potem pa se za nekaj časa poslovimo.
Vmes se že trikrat zamenjajo vremenske razmere. Kot kaže, stereotip o tondheimskem vremenu drži. Štirje letni časi na dan. No, morda je pesem, ki jo jutri pojemo na otvoritveni slovesnosti, povsem na mestu tudi vsebinsko. Lojze Lebič: Pomlad.
Popoldne imamo vajo in zvečer generalko z Ragnarjem Rasmussenom. Za jutrišnji otvoritveni koncert festivala.
Generalko zaključimo nekaj minut čez 23. uro. Ko stopim ven iz katedrale, je še vedno svetlo. Skoraj se spozabim, da nismo čisto sredi popoldneva, in kličem otroke in moža. Opomnim se, da (če je vse lepo in prav) vsi spijo, in posnamem samo kratek video. Počasi se vračamo v hotel. Morda tole ni bila moja najljubša generalka doslej, ampak hej, jutri je nov dan.
Avtorica besedila in fotografij: Urška Bernik
