Strastna in goreča glasba, med Erosom in Thanatosom
Za poslušanje klasične glasbe potrebujemo pravo okolje (naši koncerti v živo so zato pravi balzam za dušo), določeno občutljivost, refleksijo in sposobnost poslušanja, da dojamemo lepoto njenih nians. Nato moramo biti pripravljeni: ne toliko tehnično, kot mnogi mislijo, ampak bolj psihološko in čustveno. Vsrkavanje intenzivnosti njene dinamike, svetlobna leta stran od plehke »zabavne glasbe«, ki jo običajno poslušamo, ni za vsakogar. Potrebna je čustvena moč, da prenesemo vpliv življenjskih zgodb, ki nam jih pripovedujejo note in inštrumenti v orkestru. Kot da bi nas zadela nenadna nevihta. Če nimamo dežnika in hitro ne poiščemo zavetja, tvegamo, da bomo mokri, pretreseni in vznemirjeni. Če pa smo ustrezno pripravljeni in opremljeni, potem postane tudi nevihta poetična, saj v njej lahko dojamemo moč narave in njenih mnogih obrazov.
Velike klasične skladatelje zmotno smatramo za akademske resne ljudi z lasuljami, dokaj hladne in svetlobna leta oddaljene od naših življenj. V resnici pa je ravno nasprotno. Veliko bolj kot sodobni rockerji ali jezni predmestni raperji so nam blizu ti veliki umetniki z vsemi svojimi življenjskimi brazgotinami. Bolj kot mnogi sodobni umetniki so občutili globoko bolečino in bolj kot mnoge rock ikone so se resnično borili in dvomili o vsem, da bi uresničili svoje sanje in izživeli goreče strasti. To so storili pogumno, ne glede na mnenje drugih. Vsakič, ko pridemo na koncert ali si doma nadenemo slušalke, medtem ko kuhamo ali beremo v dnevni sobi in poslušamo klasično glasbo, bi se morali zavedati, da je v njej milijon emocij, zgodb in zapletov, o katerih se nam sploh ne sanja.
Vzemimo za primer Richarda Wagnerja. Bil je poročen, a se je zaljubil v prav tako poročeno Mathilde. Med njima sta vzklila intelektualno razumevanje in erotična privlačnost. Wagner se je popolnoma prepustil strasti in temu občutku je posvetil opero, ki je pustila neizbrisen pečat v zgodovini glasbe. Izbral je mit o Tristanu in Izoldi, ne po naključju. Ljubezenska zgodba teh tragičnih likov se osredotoča na eno najstarejših in najbolj fascinantnih tem vseh časov: duet Eros-Thanatos. Ljubezen med mladima, ki se rodi iz pitja čarobnega napoja, postane vznesenost erosa, doživetega kot nebrzdana strast, ki se izmika nadzoru razuma. Prav v strastnih ljubeznih tistih, ki rojevajo neobvladljivo erotiko, se močno pojavi destruktivni in agresivni element, ki ga vsi nosimo v sebi. Vsakemu se to običajno zgodi vsaj enkrat v življenju, a največkrat preprosto nimamo poguma, da bi se prepustili tovrstni ljubezni. Wagner pa je imel pogum, da je raziskal ta občutek in se ni zmenil za »občutek krivde«, ki nam ga še danes vsiljuje družba. Freud bi lahko o tem povedal res veliko. Wagner se je popolnoma vživel v skladbo, tako da je prenesel vanjo vso svojo agresijo, osvetlil svojo temno plat in vse skupaj uglasbil. V njegovih zapisih so srce in strast, ljubezen in obup.
Medtem ko je bil Wagner zaposlen s skladbo, sta njegova žena in Mathildin mož odkrila ljubezensko razmerje, saj sta našla strastna ljubezenska pisma, ki sta si jih pisala zaljubljenca. Wagnerjeva žena je povzročila škandal in skladatelj se je bil prisiljen umakniti v Benetke, kjer je skladal naprej. Uspelo mu je, da je v veliki tajnosti vzdrževal stalen pretok pisem s svojo ljubljeno Mathilde. Tristan in Izolda sta se torej uresničila. Tukaj so besede skladatelja v pismu, naslovljenem na Mathilde:
»Pred letom dni sem končal opero in ti prinesel zadnje dejanje. Objela si me in mi rekla: zdaj nimam več želja. V tistem trenutku sem se drugič rodil.”
Veličina te opere je v sposobnosti in genialnosti skladatelja, da mu je uspelo vsa svoja razpoloženja prenesti v glasbo. Ne vem, ali poznate zgodbo, a mene se je zelo dotaknila in je le ena od mnogih. Vsaka partitura, vsaka nota ima v resnici svojo zgodbo in velikokrat gre za zgodbo o ljubezni in strasti. Če pa je vse skupaj še začinjeno z erotiko, no, potem postane zgodovina.
