Simfonija je kot svet, ki vsebuje vse
Sezona novih abonmajev je odprta in če malo poznate Slovensko filharmonijo, potem veste, da vam lahko ponudi prav vse, kar želite. In včasih tudi več. Med različnimi možnostmi, ki si jih lahko privoščite, je tudi tako imenovani koncertni abonma SMS – Same mogočne skladbe. Računajte na veliki simfonični orkester in razkošno paleto zvočnih barv, na same mogočne skladbe in vrtinec najrazličnejših čustvenih razpoloženj. Ker je glasba prav to: čustveno doživetje, ki ga bomo začutili že 28. in 29. septembra na koncertu Za začetek pod taktirko dirigenta Charlesa Dutoita.
“Simfonija mora biti kot svet. Vsebovati mora vse.” Tako je izjavil Gustav Mahler (med drugim avtor Simfonije št. 2, ki jo bomo slišali v Ljubljani), zelo poseben človek, o katerem nisem vedela prav veliko, a sem z veseljem opravila domačo nalogo in se dobesedno potopila v njegov svet. Konec septembra bomo namreč v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma prisluhnili prav Simfoniji št. 2. Gre za skladbo za orkester, ki se mu v zadnjem stavku pridružita tudi dve pevski solistki in velik zbor. Je eden izmed temeljev romantične glasbe, ki je po Beethovnu dosegla vzvišeno raven in postala najvišje izrazno sredstvo glasbenika. Mahler je zložil devet simfonij, tako kot Beethoven, deseta je ostala nedokončana, saj je med snovanjem umrl. V njegovih delih se skriva veliko pomenov, saj je morala simfonija po njegovem konceptu vsebovati vse oblike obstoja in Mahler je bil res zelo natančen, ker ni želel prikriti nobenega elementa resničnosti: različni svetovi, kulturni in ljudski, so našli glas v njegovi glasbi.
Julija 1908 je Mahler, eden od glasbenih titanov med 19. in 20. stoletjem, preživel poletje v Dobbiacu, čudovitem mestecu v Trentinu, ki leži v Dolomitih, kjer je ustvaril čudovito Das lied von der Erde (Pesem o zemlji), ki je pravzaprav njegova Deveta simfonija. Komponiral jo je skrit v čudni hiški na robu gozda skupaj s svojo očarljivo in nemirno ženo, 20 let mlajšo Almo Schindler, ki jo je globoko ljubil. Bil je srčni bolnik in je ustvarjal s slutnjo smrti in obseden z bojaznijo, da bo kmalu zapustil ta svet. Glasba je tako postala v skladu z zgodovinskim obdobjem notranja analiza in refleksija življenja v vseh njegovih oblikah.
Leta 1910 je Mahler srečal Sigmunda Freuda, potem ko je odkril, da je njegova žena zaljubljena v briljantnega mladega arhitekta Walterja Gropiusa, enega od ustanoviteljev Bauhausa. Glasbenika je dogodek močno pretresel, zato so mu svetovali posvet s psihiatrom. Biografi poročajo o enem samem, a dolgem pogovoru, ki je trajal tri ali štiri ure. Med srečanjem, ki je potekalo med dolgim sprehodom, je Freud izvedel, da je Mahler svojo ženo Almo včasih poklical z materinim imenom Marie, zato je postavil hipotezo, da je Mahlerja prizadel tako imenovani “kompleks Device Marije”.
Pozneje je Freud, ko se je spomnil na to epizodo, izjavil: “Imel sem priložnost občudovati psihološko prodornost tega genialnega moža. Na neki točki nobena svetloba ni osvetlila simptomov njegove obsesivne nevroze. Bilo je, kot bi s palico kopal po skrivnostni zgradbi.” Leto dni po srečanju s psihiatrom je Mahler, ki je bil resno bolan na srcu, umrl v starosti komaj 51 let.
