Richard Strauss: čarovnik orkestra
11. junija 1864 se je na Bavarskem rodil eden glavnih skladateljev pozne romantike: Richard Strauss. Rodil se je v Münchnu v bogati družini. Njegov oče je igral prvi rog v orkestru münchenskega dvornega gledališča in ga je vpeljal v svet glasbe. Mladenič je začel ustvarjati svoja prva dela pri šestih letih, sprva za klavir, pozneje pa je pisal koncerte, sonate in simfonije. Leta 1883 se je Strauss odpravil na potovanje med Dresdnom in Berlinom, ki je korenito spremenilo njegovo umetniško dojemanje in ga oblikovalo kot ustvarjalca.
V 80. letih 19. stoletja je nanj vplivala glasba Wagnerja in Lizsta, pred tem pa se je zgledoval predvsem po romantikih: Schubertu, Schumannu in Brahmsu. Nato je začel dosegati velike uspehe z lastnimi skladbami, tako da se je lahko preživljal kot skladatelj in dirigent. Strauss je ostal zapisan v zgodovini glasbe kot najpopolnejši predstavnik meščanske družbe poznega 19. stoletja. Njegova glasba je bila v bistvu afirmativna, ni ohranila ničesar od raziskovanj in problemov, ki so bili značilni za dela glasbenikov iste generacije, kot so Busoni, Mahler, Debussy.
Strauss je bil človek svojega časa; dobro se je zavedal družbenega dogajanja in sprejel je kulturo, ki je bila na robu dekadentnosti ter jo popeljal do skrajnih meja. A prav ta kultura mu je podarila patino svetlosti in moči in ga ob koncu stoletja postavila v središče mednarodne pozornosti. Strauss je sprejemal stvarnost, spretno se ji je prilagajal in njegova glasba je bila slavospev tej realnosti, ki je ni želel spreminjati in ki mu je nudila idealne pogoje za ustvarjanje.
Toda zaradi prve svetovne vojne in spreminjajočih se družbenih razmerij v svetu je skladatelj postal nekoliko osamljen in izoliran sredi množic, ki so si želele prenove in sprememb.
Strauss je bil najboljši v mladih letih, ko je ustvaril izvirne simfonične pesnitve ter Žensko brez sence, njegovo zadnjo opero iz leta 1919. V tem več kot tridesetletnem obdobju je ustvaril vrhunska dela, ki jih še danes občudujemo zaradi njihove izrazite in bogate domišljije. Bil je mojster tehnike in z orkestrom je delal instinktivno; mojstrsko ga je vodil in obvladoval, saj je imel tehniko v malem prstu in jo je znal pregnesti v katerokoli obliko in izraznost. V tem pogledu je sledil smernicam Berlioza in Liszta: tako kot Berlioz je prevzel obliko “programske” glasbe in je nadaljeval z vrednotenjem in širjenjem orkesterskih sredstev, tako da se ga je kmalu oprijel vzdevek “čarovnik orkestra«.
Razkošne Straussove glasbe boste lahko deležni na koncertu Za vznesene, ki bo 12. in 13. oktobra v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma, ki ga bo dirigiral odlični argentinski dirigent Alejo Pérez.
