Petje ima tudi psihološki značaj
Aktivna, nasmejana, komunikativna. V življenju ji največ pomenita družina in čas, ki ga preživi z njimi. Rada ima adrenalin, šport, glasbo, morda ne vedno v tem vrstnem redu. Mateja Langus verjame, da je življenje preprosto lepo in najbrž ga tudi zato živi v vsej njegovi popolnosti. Težko si jo predstavljamo, da ne bi prepevala, saj je glasba pri njej že vseskozi prisotna, če pa je ne pozna ravno dobro, potem si izmišljuje besede. In da, tudi to je vrlina.
Najbrž je tako, da ima človek talent za petje že od malih nog. Preprosto si otrok, ki ves čas poje in je vsem jasno, da imaš dar. Je bilo tudi z vami tako? Kakšna je vaša zgodba?
Točno tako je bilo. Spomnim se, da je bila glasba v naši hiši vedno prisotna. Pelo se je, igralo in veliko tudi poslušalo. Kot štiri ali petletna deklica sem organizirala koncertne večere za starše, stare starše in psa, moj brat pa je na skrivaj vse posnel. 🙂 Program je bil vedno pester in velikokrat sem si kar sama izmišljevala besedila in melodije. Seveda sem kasneje obiskovala tudi glasbeno šolo in zaključila harmoniko, ki jo še danes dokaj aktivno igram. Sem mnenja, da se moraš v pridobljenih veščinah vedno znova izpopolnjevati.
Poklic pevke je v moje življenje prišel iznenada. Doštudirala sem geografijo in kasneje zaključila magisterij na geodeziji, a vzporedno delala še petje. Pred dobrima dvema desetletjema sem uspešno opravila avdicijo za Zbor Slovenske filharmonije. In če me vprašate … Biti glasbenik, opravljati ta poklic je privilegij, je dar in je, lahko rečemo, način življenja.
Ali je petje tudi način, da se znebimo stresa, ostanemo osrediščeni nase, smo osredotočeni na tukaj in zdaj? Ima torej tudi psihološko noto?
Absolutno. Zvok, glasba, govor, ton nas spremljajo skozi vse življenje in vse ure v dnevu. Petje je terapija, glasba je terapija. Podobno vlogo ima vse tisto, kar kot hobi slehernik počne v življenju. Jaz med drugim rada delam na vrtu in njivi, zelo rada kuham in pečem, hodim z družino in našo mešanko Tero v hribe. Rada smučam, turno smučam in gorsko kolesarim, jadram. Vse to so stvari, ki pomagajo človeka na novo centrirati, pomiriti, ga napolniti z energijo. Preko glasbe in petja smo osredotočeni na tukaj in zdaj, pa vendar povezani s preteklostjo in pripravljeni za prihajajoče izzive. Se strinjam: petje ima tudi psihološki značaj. Petje je verjetno najbolj prvinska oblika glasbe, najbolj človeška, najbolj organska. Če želite, tudi najbolj intimna in osebna.
Česa vas je petje do sedaj naučilo?
Kompleksno vprašanje, a če lahko odgovorim v kratkem stavku: Petje me je naučilo discipline. Naš poklic je način življenja, ki kroji vsakdan celotne družine. Tu gre zahvala staršem, ki so me podpirali v začetkih. Zadnji dve desetletji so moja opora mož in otroka, ki sprejemajo ta način življenja. Kot zanimivost: mož je znanstvenik, a mu je glasba zelo blizu. Ker je urejena, sistematična, določena ter kot taka tudi razumljiva in posledično razumljena.
Kaj pa petje v skupini, v zboru, koliko ste med seboj povezani?
Prva misel in prvi odgovor je enak prejšnjemu: disciplina. Z zborovskim petjem se ukvarja kar 10% vse populacije. Verjemite, da morata v korpusu vladati disciplina in povezanost, če hočemo doseči perfekcijo in vrhunskost. V Zboru Slovenske filharmonije se vsak dan znova trudimo za dosego tega. Je pa človeški glas izpostavljen, ranljiv. Potrebnega je veliko dela, da smo vrhunski. Ker konec koncev smo vsi le ljudje. A ko pride koncertni čas, ko nas preplavi pozitivni adrenalin, je cilj jasen. Vsak posameznik deluje za dobrobit celotnega sestava, kjer se pokažejo povezanost, poznavanje in čutenje drug drugega.
Nastopanje pred občinstvom ima nedvomno svoj čar. Koliko je prisoten adrenalin? Se tega sploh navadiš?
Nastopanje je krona našega dela. Absolutno je prisoten adrenalin. Ampak bom rekla, da je enako doma, ko v zemljo posadiš sadiko, ki si jo sam vzgojil iz semena, zdaj pa čakaš, da bo zacvetela in obrodila. Tako je z vsakim nastopom, z vsakim koncertom. Na oder nikoli ne gremo brezbrižno ali brez čustev. Človek se tega nikoli ne navadi do popolnosti, to nikoli ni rutina, vsakič je nekaj posebnega in vedno znova se te dotakne.
Vedno imam občutek, da je petje tudi zelo intimna stvar; da ga deliš z drugimi, moraš imeti tudi pogum. Koliko je torej osebnih not v pesmi, koliko so prisotna čustva?
Čustva so prisotna. Prej sem omenila, da je vsak človek individuum, delujoč v skupini, ki mora biti sinhronizirana, uigrana ter v vsakem trenutku popolna. In vsak pevec je svet zase. Nekoč sem slišala besede »za vsakim čelom je še en svet«. In vsi ti svetovi v nekem trenutku tvorimo vrhunsko in dovršeno celoto. Glasba v posamezniku vzbudi prenekatera čustva, a za vrhunsko poustvarjanje jih moramo prilagoditi, da lahko dihamo kot eden. Imate prav, petje je intimna stvar, tudi iz cone udobja je treba stopiti in čustva so vedno prisotna. Pod črto pa lahko rečem, da so ta čustva pozitivna in taka, da človeka vedno znova pripeljejo do glasbe … Do petja.
