MATEJ GRAHEK: ADRENALIN JE ZAČIMBA ŽIVLJENJA
Fascinirajo me ljudje. Včasih se sprehajam po ulici in zelo natančno analiziram obraze: razmišljam, koliko je različnih zgodb, značajev, želja, koliko različnih poti, da eno življenje gotovo ni dovolj, da bi uresničili vse. Matej Grahek je v Slovenski filharmoniji solo flavtist, a je tudi jadralec, in ko sem to slišala, sem takoj našpičila ušesa. Flavta in morje? Kako pa gresta skupaj? No, najbrž v življenju obstajajo nevidne niti, ki povezujejo naše usode tudi takrat, ko se nam zdi, da jih ne. A vesolje že ve, in morje tudi: ko se zaljubiš vanj, ti ni več pomoči.
Kdaj ste se prvič spoznali s flavto in zakaj vas je prepričala?
Kot otrok sem igral blok flavtico pri starem očetu v Glasbeni šoli Trbovlje. Veljal je za zelo strogega in uspešnega pedagoga klarineta. Blazno sem si želel igrati klarinet, vendar mi je stari oče dejal: »Lahko izbereš karkoli, samo klarineta ne.« Prva stvar, ki mi je padla na misel, je bila seveda flavta. Takoj po pol leta učenja, kjer mi je šlo zelo dobro, mi je bilo za odločitev malo žal, saj sem uvidel, da flavto igrajo samo dekleta. To sem omenil staršema, ki sta mi rekla: »Prej bi mislil. Kar si izbral, to igraj, ne moreš se vsakih nekaj mesecev kar naprej izmišljevati. Pika. Konec debate.« Zelo sem jima hvaležen, da sta vztrajala pri svojem, saj sem inštrument zelo hitro vzljubil in z lahkoto končal nižjo glasbeno šolo. Mimogrede sem se z očetom sproti naučil še kitare in potem še sam bas kitare. Po štirih strunah je lažje brenkati kot po šestih in za v band sem bil dober.
Če bi zdaj zavrteli nazaj kolo časa, bi bila vaša izbira enaka? Bi se morda odločili za kakšno drugo pot?
Glasba je bila vedno del naše družine, sicer se, razen starega očeta, nihče ni profesionalno ukvarjal z njo, se je pa pri nas vedno veliko pelo in igralo, tako da imam to zapisano v svojem DNK. Ob prestopu na srednjo stopnjo in kasneje akademijo sem bil osredotočen le na flavto. Veliko sem prevadil in bil vedno perfekcionist. Kasneje v Salzburgu, ko sem mislil, da že nekaj znam, sem pri Ireni Grafenauer padel na trda tla, eno leto igral le tonske vaje, tehniko in etude, ničesar drugega, nobenih skladb, koncertov ali sonat, ker mi je dejala, da imam porazno tehniko. Ne moreš v Himalajo, če se še po Šmarni spotikaš. Bilo je težko, ampak po zaslugi svojega trmastega zasavskega značaja sem sprejel ta dril kot izziv in vadil po šest do osem ur na dan. Ireni sem za to šolo še danes hvaležen, ker z osnovami nikoli več nisem imel težav. Potem sem se z lahkoto loteval tudi obsežnejšega repertoarja, ki sem ga usvajal zelo hitro. Danes bi si sebe težko zamislil v drugem poklicu. Tu se v bistvu počutim kot riba v vodi.
Vem, da gojite posebno strast do morja in ste na to temo napisali tudi knjigo Dnevnik malega glasbenika na velikem oceanu. Kako to, da ste se odločili za to pustolovščino in kaj vam je podarila?
Poleg glasbe sem bil kot otrok seveda nadarjen tudi za ostale »otroške bedarije« in šport. Takrat ni bilo telefonov, ki bi mi kradli čas z buljenjem v zaslon. Zelo dobro sem plaval, treniral pri domačem klubu in v nekem trenutku sem se moral odločiti za šport ali glasbo. Da sem porabil odvečno energijo, me je vedno privlačila tudi otroška avantura s kančkom nevarnosti, težko sem sedel doma pri miru. Tako je tudi danes. Na morju sem po dva meseca preživljal vse svoje otroške počitnice in takrat se mi je morje naknadno zapisalo v moj DNK. Vedno rečem, da grem na morje domov, v Ljubljano se pa vračam kot »gastarbajter«. Že od malega sem najraje gledal tja, kjer se stikata nebo in morje, in se vedno spraševal, kaj je tam naprej, za obzorjem. Pred leti sem enostavno sklenil, da konkretno stopim iz svoje cone udobja in grem pogledat, kaj bom našel na drugi strani oziroma kako strašen je prostrani ocean in kako veliki so moji strahovi. Ta izkušnja mi je dala uvid, da smo res le mala pikica sredi vesolja, ki ji je bilo podarjeno življenje in ga je treba izkoristiti kar se da produktivno in aktivno, brez primerjanja z ostalimi, da moram stremeti k temu, da ne obsojam, škodujem naravi ali sočloveku.
Koliko morje, ocean, voda, spremeni gledanje na vsakdanje življenje? Predstavljam si, da si na svoji barki zelo sam, a ne nujno osamljen, in najbrž tudi poln misli. Pred kratkim sem imela intervju z odlično jadralko Jasno Tuta, ki mi je priznala, da se sredi morja soočaš s svojimi demoni.
Sam definitivno gledam na življenje drugače kot pred to pustolovščino. Sicer na barki nisem bil sam, zato nisem izkusil osamljenosti, je bilo pa res polno misli. Tam imaš čas, da se pomeniš sam s sabo. Hvala bogu ni interneta, vse je zelo omejeno, ni tuširanja ter pranja cunj s sladko vodo, na razpolago imaš le morje, ki je, mimogrede, mnogo manj slano kot vsem dobro poznano Jadransko morje. Imaš pa veliko časa za razmišljanje. Občasne negativne misli in osebnostne značilnosti, na katere nisi najbolj ponosen, so tvoji demoni, s katerimi se aktivno pogovarjaš. Meni je ocean in morje nasploh terapija že vsa leta. Ne potrebujem psihiatrov in antidepresivov, ne iščem smisla življenja in z vsem (no, skoraj vsem) sem pomirjen.
V vaši diskografiji je tudi deset plošč. Vem, da ste ljubitelj jazza in imate torej še eno veliko strast. Prešinilo me je, da eno življenje res ni dovolj za vse, kar bi radi naredili in ustvarili. Imate še kakšne divje, neuresničene sanje?
Pred 1. majem sem v svojo kolekcijo plošč dodal še eno, na katero sem precej ponosen, saj je zaradi kovida nastajala predolgo časa. S kolegico, flavtistko Nino Assimakopoulos iz Združenih držav Amerike, sva pri RTV ZKP izdala ploščo sodobnih del za dve flavti in klavir slovenskih ter ameriških skladateljev, ki jih bova predstavila na turneji po ZDA v bližnji prihodnosti. Rad raziskujem tudi v glasbi. Rad se družim z glasbenimi kolegi doma in po svetu, sodelujem v različnih skupinah, grem na festivale na drug konec sveta, kar ti da širino, nova poznanstva in vedno nove ideje. Zadnja leta tudi poslušam bolj intenzivno, predvsem za sprostitev imam zelo rad jazz. Weather Report, Miles Davis, Yellow Jackets, Keith Jarrett, Pat Metheny, Al Di Meola, Snarky Puppy … Fascinirajo me mladi, ki sem jih našel naključno ali po priporočilu. Jacob Collier, Matteo Mancuso, Cory Henry, Hiromi Uehara …
Kar pa zadeva moje osebne jadralske ali življenjske načrte, vem samo eno. Raje umrem na morju kot pa doma na kavču od visokega holesterola. Predno umrem, bi se rad dotaknil Antarktike ali prejadral del arktičnega kroga. Če to ne bo mogoče, bom v pokoju kupil jadrnico, odjadral do Polinezije, Mikronezije, kupil ženi direktno letalsko karto z Brnika do Bora Bore, kjer se mi bo pridružila na jadrnici. (Ne ji tega povedat.) Da pa ne bom čakal predolgo, jo bova s hčerko (sin je to že izkusil) takoj po zaključku naše letošnje sezone mahnila iz Portoroža do Murterja (približno 160 milj). Na petmetrski asketski barki Seascape bova zaradi vročine jadrala ponoči, čez dan spala, jedla makarone in prepečenec, interneta bo dovolj do prve izpraznitve baterije, ravno toliko, da tudi hči po dolgem času malo pogleda izven cone udobja. 😉
Kako doživljate glasbo? Je tudi vaša oaza sreče, trenutek miru, poleg seveda dela in obveznosti, je to vaš miren pristan?
Glasba je del mene, večino stvari doživljam prek glasbe. Včasih je moja sreča, drugič nesreča. Nemalokrat me pomirja, drugič spet nervira. Velikokrat je lepa, romantična, nežna, naslednjič je otožna, statična in mirna. Nekako tako kot življenje. Nenehen jin in jang. Dojemanje glasbe se sicer z leti spremeni, vsaj pri sebi vidim, da je tako. Fasciniran sem nad dejstvom, kako nekateri mladi danes igrajo, nivo je res strašljiv. Po drugi strani mi je pa žal, da dandanes mladi glasbo dojemajo preveč površinsko, youtubovsko, kjer iščejo svoj 20-sekundni dopamin, ki ga dobijo prek tiktoka, instagrama … Preveč je kratkih, površinskih dražljajev in premalo globljega dojemanja in razmišljanja.
Ste ljubitelj izzivov? Najbrž je morje velik izziv, prav tako kot nastopanje pred občinstvom. Koliko je torej pomemben adrenalin?
Adrenalin je začimba življenja. Nekateri imajo radi manj ali nič začinjeno, sam sem ljubitelj zmerno začinjenega. Tako je tudi v glasbi. Z leti adrenalin oziroma trema ni nič popustila, včasih se mi zdi, da še bolj najeda, le mnogo lažje jo nadzorujem. Nekateri kolegi se z mojo trditvijo sicer ne strinjajo, vem pa, da je nekaterim z leti lažje, drugim težje. Dejstvo pa je, da dokler smo zdravi in zvedavi in v to vlagamo vsaj nekaj minimalnega truda ter pozitivne energije, so vsa leta najboljša!