Ko glasba postane poezija
Kaj pomeni, da je pesem všečna? Dejstvo je, da je zahodna glasba skozi zgodovino postajala vse bolj zapletena: če so bili nekoč akordi razmeroma preprosti in so skladatelji sledili zelo strogim pravilom, so v našem času stvari postale veliko težje. Tako zelo, da bi bilo za razlago morda koristno vplesti celo matematiko in geometrijo. Dva na videz različna pojava, kot so geometrijske oblike in zvok, imata veliko skupnega.
Nekatere lastnosti zvoka lahko najdemo v drugih naravnih pojavih, ki so del našega življenja. Na primer osem not lestvice (7+1), sedem barv mavrice, kemični elementi, sedem planetov sončnega sistema in zanimiv Zipfov zakon. A glasba ima veliko skupnega tudi s poezijo. Poezija in glasba si od nekdaj podajata roke kot dve muzi, sestri, ki svet ovijeta v lepoto, ga opevata in tolažita. Pomislite na Homerja, ki je slep taval od otoka do otoka po helenskih dvorih, da bi pel svoje pesmi, ki so pripovedovale starodavne zgodbe. Te so povezovale grško ljudstvo preko pripovedi, prepletenih s poezijo in glasbo, o mitu in človeških junakih, o bogovih in velikih dejanjih, in so se neokrnjene ohranile do danes.
Poezija je oblika umetnosti. Pesem je literarno delo v verzih, ki nosi sporočilo in zvok. Če jo hočete ustvariti, morate skrbno izbrati ne le besede, ampak tudi način njihove razporeditve. Glasba je kanal, ki omogoča raziskovanje sebe in drugih, besedno in nebesedno izražanje čustev in občutkov, ustvarjalnost. Glasba je srečanje z drugim, je delitev, je jezik v transformaciji v prostoru in času, je kultura in medkultura. Poeziji nikakor ne moremo odvzeti glasbene razsežnosti, ki se skriva v njeni srži: metrika poskrbi za določen ritem, za muzikalnost, ki je lastna vsaki skladbi, da lahko ob branju pesnitve zaznamo hiter ali izrazito počasen ritem.
Na zelo podoben način je tudi glasba poezija. Ko prideš v Filharmonijo na koncert, poslušaš, a hkrati se v glavi porajajo misli, potem besede, nakar stavki, ki spremljajo to, kar uho sliši. V našem srcu vse postane eno, četudi imajo note svoj ritem, ki je včasih strog; umetnost zvoka se sreča z umetnostjo govora in vse postane eno. Tako se rodijo vse skrivne analogne in ritmične alkimije, ki urejajo jezik klasične glasbe in poezije. Z lovljenjem najneopaznejših not naši glasbeniki uspejo skozi glasbo in poezijo izraziti živahno čustveno bistvo skladateljev klasične glasbe. In tako tudi mi lahko doživimo umetniško dovršenost.
