Iz kaosa nastaneta red in disciplina
Dirigent orkestra je od nekdaj zelo zanimiv lik v svetu glasbe, saj je glasnik čustev in železne tehnike, ki jo izraža z lastnim telesom. Oblikuje zvok in povezuje orkester, zbor, soliste in občinstvo ter ustvarja Harmonijo. Ko sem vodila prireditve z orkestrom, me je vsakič znova očaral zelo poseben prizor. V koncertni dvorani ali gledališču bolj ali manj številčna skupina ljudi uglašuje inštrumente, klepeta in se šali; v dvorano prihaja občinstvo, ljudje se pogovarjajo, pospravljajo plašče, se odkašljujejo, se pozdravljajo, listajo po koncertnem programu. Na neki točki pa se zgodi pravi magični ritual: iz zaodrja stopi en sam moški in se povzpne na dvignjen podij; gledalci najprej zaploskajo, potem pa utihnejo. Moški dvigne tanko paličico in nastane popolna tišina. Iz kaosa nastaneta red in disciplina.
Fizičnega dejanja vodenja orkestra se je mogoče naučiti, duhovna plat dirigiranja pa ima nedvomno notranji izvor. Impozantna osebnost ni dovolj, da bi naredili vtis na orkester. Zgodovinsko gledano so imeli vsi veliki dirigenti popoln posluh, karizmo, ki takoj navduši glasbenike, odlične organizacijske sposobnosti, učinkovit in naraven občutek za red, ki jim je vsakič znova omogočil, da so prišli do jedra umetnosti. Arturo Toscanini denimo, ki velja za enega največjih dirigentov vseh časov, je bil nezaželen otrok. Kot odrasel moški je podlegal otroškim izbruhom jeze in razmetaval predmete, kadar ni šlo vse tako, kakor si je sam zamislil. V odraslih letih ga je vse razen takojšnjega zadovoljstva ali tihe privolitve pripeljalo do burne reakcije. Z orkestri je bil brutalen in je ustvaril kult brutalnosti, ki so ga drugi dirigenti posnemali. Bil je oblasten, vendar ne strahopeten. Zanimivo pa je, da ga imajo mnogi za edinstvenega in neprekosljivega v umetnosti dirigiranja.
Toscaninijev perfekcionizem je kasneje prevzel Herbert von Karajan, ki je poleg sitnosti kazal naravno nezaupanje do drugih do te mere, da si je želel popoln nadzor tudi med vajami. Zato je vse, ki so prisostvovali na vajah, razporedil natančno in preprosto na prepoznavna mesta. Njegova potreba po nadzoru nad vsem je domnevno izvirala iz neke osnovne negotovosti: hotel se je izogniti neprijetnim naključjem. Ob opazovanju von Karajana se je pokazalo, kako strog in brezkompromisen je bil na vajah, nekaj ur pozneje pa je na koncertu deloval sproščeno, njegovo dirigiranje z zaprtimi očmi pa je bilo dejanje zaupanja do sodelavcev, ki so mu vlivali umirjenost in spokojnost. Njegov slog združuje tehnično natančnost in čustveno dostopnost, sposobnost obvladovanja čustev in medčloveških odnosov v specifičnem delovnem kontekstu.
Orodje, ki je na voljo dirigentu, je sestavljeno iz heterogenosti posameznikov; ni mogoče ločiti tehničnih in glasbenih prvin od čisto psiholoških, saj se iz njihove najpopolnejše sinergije in osmoze rodi dirigentska umetnost. Dober dirigent je v nekaterih pogledih podoben vladarju, ki si iskreno želi zadovoljiti potrebe svojih podanikov, zato je sposoben prisluhniti in sprejemati svoje odločitve na podlagi pridobljenih podatkov in ljudi, ki jih ima ob sebi. Dober dirigent je sposoben razvijati izkušnje in kompetence posameznikov, hkrati pa mora doseči, da se vsak od njih poveže z drugimi, ne da bi ena skupina prevladala nad drugo. Nihče tako kot dirigent orkestra ni nenehno izpostavljen sodbam. Medtem ko z vrha svojega piedestala sodi, je hkrati obsojan in kritiziran. Zanimivo, da so se osnovne zahteve tega poklica v stoletju in pol zelo malo spremenile.
