Glasba v naravi
Številni skladatelji tako imenovane klasične glasbe v širšem pomenu besede so komponirali skladbe, ki so v najrazličnejših oblikah povezane z naravnimi pojavi. Klasična glasba je in je vedno bila glasba, ki se igra z inštrumenti, izdelanimi iz naravnih materialov, predvsem iz lesa. Klasični skladatelj je opisoval naravo, da bi v njej našel svoj notranji svet in pri poslušalcih vzbudil močna čustva. S poslušanjem so utrjevali in bogatili svoje pretekle izkušnje. Vsako delo je bilo namreč odraz psihološkega, kulturnega in družbenega stanja ter okolja, v katerem je skladatelj živel.
V preteklosti je bila vloga narave v glasbi izključno navdihujoča. Velik umetnik v tem smislu, ki pripada poznemu baroku, je Benečan Antonio Vivaldi (1678-1741). Pravzaprav so mnoga njegova dela nastala iz opazovanja narave in so si prizadevala posnemati živali in zvoke iz okolja. Velja omeniti še en veličasten primer zvočnega slikanja narave, in sicer Šesto simfonijo Ludwiga van Beethovna (1770-1827): ta je nastala med letoma 1807 in 1808. Skladatelj je veliko časa preživel na podeželju in bil navdušen nad tamkajšnjim življenjem. Tako se je večkrat vprašal: “Kdo bo sploh lahko vse to izrazil?” V nasprotju z Vivaldijem si je nemški skladatelj želel priklicati podeželsko življenje, vzbuditi čustva in občutke – kar je bilo značilno za romantiko. To je razvidno tudi iz opombe, ki jo je Beethoven podal v partu prve violine: ‘bolj izraz čutenja kot slikovni prikaz’.
Beethoven je svoj mir našel v stiku z naravo. Njegova podeželska doživetja so se prelila v ustvarjanje te izjemne simfonije, sestavljene iz petih stavkov, v katerih glasba obuja podobe človeka sredi narave in veselih kmetov, pa tudi živali ob potoku in vremenskih dogodkov, kot je nepričakovana nevihta oziroma nevihta, po kateri se vse stvarstvo zahvaljuje Gospodu. Pravzaprav je želel skladatelj človekovo dušo približati naravi. Prikloni se pred lepoto sveta in se nato dvigne k svojemu Stvarniku.
Narava je vir miru in tišine, tiste tišine, ki je značilna za glasbo in ki jo umetniško definiramo kot prostor med posameznimi notami. Ta tišina je za glasbenika enako pomembna kot pomenljive vrzeli in premori v pogovoru. Tišina velja za obliko izražanja v glasbi: glasbeniki ljubijo tišino bolj kot kdorkoli drug in vedo, da so premori prave dolžine vredni več kot tisoč not. Brez tišine ni harmonije in svobode misli, torej ne more biti glasbe. Ne samo, da narava že od nekdaj navdihuje skladatelje, v naravi tudi klasična glasba drugače zveni. Tudi Filharmonija organizira koncerte z mislijo na naravo in njen pomen za ljudi. Septembra bomo ob sobotnih dopoldnevih spoznavali skladbe in skladatelje, ki so bili očarani nad naravo. Tako je nastalo nekaj največjih glasbenih del vseh časov. Naj še namignem, da se 2. septembra dobimo v Živalskem vrtu v Ljubljani, kjer se bo zgodil pravi živalski karneval!
