FKK 3: Za mlade
Za Johannesa Brahmsa ste redni obiskovalci koncertov Slovenske filharmonije bržkone že slišali, medtem ko vam imeni Henryka Wieniawskega in Jurija Mihevca verjetno predstavljata nekoliko več preglavic. Zato naj sprva nekoliko podrobneje predstavimo prav njiju.
Šolski pregled slovenskih skladateljev Jurija Mihevca (1805–1882) le redko uvršča na svoj spisek. Za to obstajajo bolj in manj utemeljeni razlogi. Bil je izseljenec, ki ga je oče poslal študirat pravo na Dunaj, mladi Jurij pa se mu je izneveril in raje zavil na tamkajšnji konservatorij. Ker si je s tem zapravil vse zaupanje in podporo svoje ljubljanske družine, je odtlej deloval kot svobodni umetnik, »samozaposleni v kulturi«, če si dovolim nekoliko anahronističen izraz. Spretno je krmaril na kar dveh velikih glasbenih trgih svojega časa, na dunajskem in pariškem, ter delal vse v svoji moči, da na njima preživi in se uveljavi. To mu je uspelo tudi z nekaj občutka za cirkus, po klaviaturi je namreč plesal tako z dlanmi kot tudi s komolci, predvsem pa je znal pisati takšne skladbe, da so lahko manj vešči meščanski pianistke in pianisti posnemali grandiozno igro priljubljenih Chopina in Liszta, ne da bi jim bilo treba za klavirsko vajo porabiti desetletja svojega dragocenega časa. Tako ne čudi, da Mihevca glasbeno zgodovinopisje, ki izkaze genialnosti išče v kar najbolj spretni rabi glasbenih sredstev, ne obravnava pretirano resno, četudi je iz njegove biografije moč jasno razbrati, da je šlo za drznega posameznika. Morda se njegova drznost res ni izražala med notnim črtovjem – za to so mu manjkali vsaj izobrazba, čas in denar za poglobljeno ustvarjanje – temveč v manevriranju med glavnimi institucijami takratnega glasbenega trga: založništvom, mediji in bogatimi meceni. Zgodbo, ki bi si lahko zaslužila kar film, bo izčrpneje povzel koncertni list, na portalu Digitalne knjižnice Slovenije pa je prosto dostopna tudi monografija Lucijana Marije Škerjanca, posvečena življenju in delu Jurija Mihevca (http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-1VKU0HGD). Na koncertu bomo slišali njegovo Uverturo v čarobno igro Vilinsko dete, ki je edina ohranjena Mihevčeva orkestrska partitura.
V Pariz je v približno istem času kot Mihevec pripotoval tudi tri desetletja mlajši Poljak Henryk Wieniawski (1835–1880), ki je pri osmih letih zaradi svoje dih jemajoče spretnosti na violini veljal za čudežnega dečka. Njegova igra je bila pri mladih letih tako osupljiva, da je Pariški konservatorij zanj izjemoma znižal starostno omejitev za vpis (dvanajst let), Wieniawski pa je tam absolviral že pri rekordnih enajstih. Svoje življenje je nato preživel na koncertnih odrih, za dopolnjevanje repertoarja pa je tudi skladal, pri čemer glasbena stroka poudarja dodelanost njegovih kompozicij. Večkrat se namreč zgodi, da instrumentalni virtuozi pišejo skladbe, ki služijo le kot poligon za njihove glasbeniške vragolije, s tem pa spodnesejo uravnoteženost same glasbene tvarine. Prav Koncert za violino št. 1 v fis-molu, op. 14 je izvrsten primer zrelega skladateljskega peresa, ki ne podleže tej skušnjavi gole virtuoznosti, četudi ga je Wieniawski končal že pri sedemnajstih letih. Dodajmo, da je Patricija Avšič, ki bo koncert izvedla, še dve leti mlajša!
Po odmoru bo orkester poustvaril še Brahmsovo Simfonijo št. 1 v c-molu, op. 68 ali Beethovnovo »Deseto simfonijo«, kot pravi znameniti skladbin nadimek. Johannes Brahms (1833–1897) je s pisanjem simfonije po nekaj mladostnih poskusih silno odlašal. Za to je imel utemeljen razlog: Robert Schumann, ki je prvi javno razkril talent mladega skladatelja, je v nekem časopisnem zapisu prerokoval, da bo prav takrat enaindvajsetletni Brahms tisti, ki bo nadaljeval veliko Beethovnovo tradicijo, kar je neizmerno samokritičnega skladatelja silno obremenilo. Ker je Beethoven pustil svoj najslovitejši pečat ravno v simfoničnem mediju, so bila pričakovanja za Brahmsov simfonični prvenec še posebej visoka. Prvo simfonijo je snoval skoraj poldrugo desetletje in jo končal šele pri dvainštiridesetih letih, v njej pa povzel vse značilnosti svoje pisave, ki je na naslednje skladateljske generacije vplivala še globoko v 20. stoletje.
Poglavje iz glasbene zapuščine našega širšega kulturnega prostora in enega izmed viškov simfonične zvrsti bo na tretjem koncertu iz letošnjega cikla Filharmoničnih klasičnih koncertov poustvaril Orkester Slovenske filharmonije z dirigentom Douglasom Boydom, za koncertno delo bržkone največjega violinskega virtuoza druge polovice 19. stoletja pa bo poskrbela že omenjena petnajstletna Patricija Avšič.
