Eno življenje ni dovolj za glasbo
Od nekdaj mislim, da je živeti za glasbo izjemen dar, ki ni dan vsem, saj ima vsak izmed nas svojo pot, različne interese in cilje. Ta raznolikost nas dela zelo žive in zanimive. A če si talent, virtuoz, umetnik, si z eno nogo v drugem svetu in se včasih težko povežeš z nekom, ki je nekoliko bolj realen. Ko sem zadnjič premišljevala o svojem igranju klavirja, sem se kot vedno ustavila pri Sergeju Rahmaninovu, ki je bil moji profesorici Mariji izjemno všeč in sem ga zato tudi morala igrati. Ne bom pisala o tem, kako je bil zahteven, naporen in včasih napisan le za moško roko, raje bom rekla, da sem kot vedno zgrabila bika za roge, zavihala rokave in šla veselo na delo. Rahmaninova sem igrala na samostojnem koncertu in ob tem skoraj umrla. Od takrat se še bolj iskreno in globoko poklanjam glasbenikom v naši Filharmoniji, ki se preprosto spustijo v najgloblje vode in glasbo izvabijo iz dna duše, kot bi bilo vse le mačji kašelj. Pa ni.
Moj prijatelj Rahmaninov, ki je bil mimogrede depresiven in so ga zdravili s hipnozo, je nekoč rekel tako:
“Glasba je dovolj za življenje, a eno življenje ni dovolj za glasbo. Skladanje je bistveni del mojega bitja, tako kot dihanje ali prehranjevanje.”
In res si ga živo predstavljam, kako v temni sobi sklada mojstrovine. Sergej Rahmaninov, rojen leta 1873 v Novgorodu v Rusiji, je bil velik klavirski virtuoz, ena najpomembnejših osebnosti v glasbenem svetu v začetku dvajsetega stoletja. Pianist, skladatelj in dirigent, odličen na vseh treh področjih, je vedno strogo ločeval vse te vloge, pri čemer se je imel predvsem za skladatelja in ne za pianista, čeprav se zdi, da njegova kariera dokazuje nasprotno. Medtem ko so bili skladatelji njegovega časa po svoje futuristični, je Rahmaninov obrnil pogled v preteklost k avtorjem, kot sta Fryderyk Chopin in Franz Liszt, saj je bil prepričan, da ima glasba devetnajstega stoletja še veliko povedati. Zlasti je obnovil zvrst, ki se je razvila v devetnajstem stoletju z Lisztom, znano kot koncertni recital, to je solistični nastop glasbenika, običajno pianista, ki poudari vso njegovo spretnost in sposobnost.
Lik Rahmaninova kljub njegovi priljubljenosti in velikemu uspehu še danes ostaja enigma; v njem se kot antagonistične napetosti prepletajo vznesenost in nezadovoljstvo, navdušenje in potrtost. Tako zelo, da se je na vrhuncu kariere vprašal: “Zakaj me je v življenju nezadovoljstvo s seboj vedno oropalo miru?” Glasbenikova duša je torej nemirna in razmišljujoča, gre za človeka, ki se ozira nazaj, ne dovoli, da bi ga zanesel uspeh, ampak se zazre v svoje občutke, nenehno ga muči občutek nesrečnosti, ker ni postal, kar si je želel. Za boljše razumevanje avtorja je treba ponovno odkriti najintimnejše vidike njegove osebnosti in jih poiskati v glasbi, v katero je najverjetneje prelil vse odtenke svoje duše. Rahmaninov je rekel tako: “Notranjo glasbo, ki jo slišim, zapišem na list papirja.”
Zelo se veselim koncerta Trpčeski in Petrenko, ki bo v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma v ponedeljek, 10. julija, ob 20.00. Na sporedu bosta Rahmaninov in Šostakovič.
