Charles Dutoit: v četrtek in petek v Cankarjevem domu
27. MARCA, 2023
Morda mi za uvod dovolite, da napišem, kako zelo sem hvaležna za vse edinstvene ljudi, ki jih srečam na svoji poti. Ne samo, da se razvijejo zanimivi, posebni pogovori, gre tudi za to, da te tovrstni pogovori globoko obogatijo. In ta je eden od teh, saj takega človeka res ne srečaš vsak dan za vogalom, njegovo življenje pa je neprecenljiv zaklad potovanj, izkušenj in emocij. Slavni švicarski dirigent Charles Dutoit, rojen leta 1936, je te dni v Ljubljani. Pri komaj 23 letih je debitiral za krmilom radijskega orkestra Lausanne na koncertu, na katerem je nastopila prav tako mlada Martha Argerich, ki je igrala klavir in je kasneje postala njegova žena. S 64 leti koncertiranja po vsem svetu in več kot 70 posnetimi ploščami je nedvomno eden najpomembnejših maestrov svoje generacije, decembra lani je namreč v Benetkah, v gledališču La Fenice, prejel laskavo nagrado »Življenje za glasbo”.
V Gallusovi dvorani Cankarjevega se bo v četrtek, 30. marca, in petek, 31. marca, ob 19.30 odvijal nepozaben koncert, ki bo na oder prinašal simfonije velikih glasbenih mojstrov. Orkester Slovenske filharmonije bo vodil prav priznani švicarski maestro Charles Dutoit, ki je eden najbolj iskanih dirigentov na svetu in je v svoji dolgoletni karieri nastopil z najboljšimi orkestri in solisti na najuglednejših odrih sveta. Ustvaril je bogato diskografijo in prejel številne nagrade, med katerimi sta tudi dve nagradi grammy. To je koncert, ki ga prav ne smemo zamuditi, ker je glasba globlje razodetje kot vsa modrost in filozofija.
Kako se imate v Sloveniji in koliko poznate našo deželo?
Moram reči, da sem tukaj vedno srečen. Ljubljana je čudovito mesto, polno življenja, ki me vsakič znova navdihuje. Včeraj sem bil v Kopru in potem v bližnjem Trstu, prav fascinantno je, kako je vse blizu in strnjeno, to je velika prednost te države. Všeč mi je bila vaša obala, dan je bil čudovit in ravno prav topel, da sem se lahko tudi sprehajal. S sinom bova šla v Postojnsko jamo, nisem nikoli bil, o njej pa govori cel svet. Tukaj je res veliko lepega in zelo uživam pri vas ter se rad vračam. Sicer neprestano potujem, nekaj dni nazaj sem bil še v Buenos Airesu in zdaj sem z vami.
Vem, da niste odrasli v družini umetnikov, kako je prišlo do ljubezni do glasbe?
Res je, v resnici se je ta strast pokazala dokaj pozno, z violino. Moja babica po materini strani je bila Brazilka, oče pa Savojec. Moja starša sta se spoznala v kantonu Vaud v zgodnjih tridesetih letih prejšnjega stoletja. Danes si težko predstavljamo, kako težko je bilo življenje v tistih časih, med obema vojnama. Moj oče je bil kapitan inštruktor v konjeniški šoli v švicarski vojski, vendar je imel tudi majhna podjetja, da je prehranil svoje otroke. Med veliko depresijo je izgubil vse in prva žena ga je zapustila. Ko je izbruhnila druga svetovna vojna, sem bil star dve leti. V Švici nismo doživeli drame, ki je prizadela preostalo Evropo, vendar smo trpeli zaradi racionalizacije. Že kot otrok sem se želel pridružiti šolskemu pihalnemu orkestru. Všeč so mi bile vojaške uniforme in oprema, ki so bile v vojni običaj. Otroci so nosili vojaške kape z grbom kantona Vaud in majhno šivnico, ki me je spominjala na slike mojega očeta v vojski.
Te podobe so me navdušile in tako sva s prijateljem začela delati za simfonične koncerte v katedrali. Nato sem se pridružil majhnemu komornemu orkestru v Renensu. Nekega dne je direktor zamudil in prijatelji so me vprašali, ali sem dovolj pogumen, da prevzamem njegovo mesto, saj sem bil najboljši od vseh. Pomagal sem jim pri vajah in v zahvalo mi je direktor dovolil dirigirati Mozartov koncert »Eine kleine Nachtmusik«. Takrat sem bil star 14 let in lahko rečem, da je bil to moj uradni debi.
Prebrala sem, da ste v svoji karieri obiskali kar 196 držav. Je še kakšna, ki bi jo radi obiskali? Kakšno je torej življenje dirigenta?
Predvsem zanimivo, raznoliko in drugačno. Res je, zaradi službe sem potoval povsod, a še najbolj so mi bila pri srcu potovanja, ki so se zgodila v mojem privatnem življenju, denimo ko sem bil v Afriki, stopil na vlak in obiskal več kot 50 držav. Vedno me je vodila radovednost, to je bila moja gonilna sila. Brez radovednosti se stvari preprosto ne zgodijo, dobro je, da greš iz svoje cone udobja, takrat se pred tabo odpre tudi svet.
Imam pa poseben odnos do ljudi v Slovenski filharmoniji, so izredno talentirani, posebni, predani delu in poslanstvu, ki ga imajo. To mi je zelo všeč, zato se tudi rad vračam.
Koliko je na vaše življenje, navdihe in kariero vplival Herbert von Karajan?
Veliko. Zame je bil vedno privilegij delati pod njegovim vodstvom. Prvič na mojstrskem tečaju v Luzernu. Bilo je nepozabno doživetje. Njegovi tečaji so bili izredni. Razložil nam je, kako narediti gesto, koncentrirati energije, poskrbeti, da lahko vse teče.
27. januarja 1964, ko sem že delal za Bernske simfonike, sem dirigiral “Posvečenje pomladi” Igorja Stravinskega. Ta del si je tedaj le malokdo upal poskusiti, razen Markevitcha, Ansermeta, Monteuxa in le redkih drugih. Koncert je uspel in odmev je segel vse do Karajana, ki me je prosil za dirigiranje »Trooglega klobuka« v Dunajski operi. Baje je okoli spraševal: “Kdo je ta mladi fant, ki tako dirigira?” Od takrat sva se s Karajanom pogosto videvala. Vse okoli njega je bilo fascinantno.
Kako gledate na to, da je v zadnjih letih vse več ženskih dirigentk?
Zdi se mi čudovito in res je bilo nujno potrebno. Končno se je zgodilo … Ženski talent se ne razlikuje od moškega. Pravzaprav sem precej pogosto videl mlade ženske, ki so bile veliko bolj nadarjene od svojih moških kolegov.
Ne pozabimo, da samo pred nekaj leti v orkestru Dunajskih filharmonikov ni bilo žensk, Bog ne daj, da bi se kakšna tja usedla … Dolgo časa so bili dirigenti srednjeevropski ali vzhodni Judje. Potem so prišli Američani in kasneje Azijci in Latinoameričani. Zdaj je prišel čas za ženske, kar ni modna muha, bilo je 100 % potrebno in naj tako tudi ostane.
Kaj vam pomeni glasba, kdaj zaznate tisto psihološko noto glasbe, ki sproži neverjetne emocije?
Zame je glasba kultura in kultura je v naši družbi nujno potrebna. Danes je vse na dosegu tudi zaradi interneta, mi tega nismo imeli. Nismo imeli veliko dostopa do informacij, smo pa zato zelo spoštovali tradicijo. Morali smo raziskovati, poslušati radio, najti redke plošče, ki so bile zelo drage. Imeti zbirko osebnih kartotek je bilo za študenta nepredstavljivo. Danes greš na youtube in najdeš vse, kar je prednost kulture, ker pride v vsak dom, vsi smo lahko seznanjeni, vsi se lahko hkrati učimo, brez velikih stroškov. Kot vem se danes mladi učijo kar sami in pred ogledalom.
Zdi se mi, da se je naša generacija učila muziciranja z več truda in počasneje. Naše učenje je imelo korenine.
Danes pa delamo na polno, hitimo, tekamo povsod, zato včasih delamo napake in ni tako, kot mora biti. Živimo v informacijski in ne več v kulturni družbi. Ljudje so obveščeni, niso pa več izobraženi. Mi je žal, da je temu tako, zdi se mi, da smo veliko pridobili in tudi veliko izgubili.