Beethovnova Sedma
7. maja 1824 je Ludwig van Beethoven svetu predstavil svoje zadnje veliko glasbeno delo: Deveto simfonijo. Mojstrovino so označili za kvintesenco univerzalne glasbe in najbolj dovršeno delo, kar jih je bilo kdaj napisanih, delo, ki odraža Beethovnovo genialnost in še danes vpliva na glasbo. Dejstvo, da je Deveta simfonija tako edinstvena stvaritev v zgodovini glasbe, potrjuje tudi to, da jo je Beethoven napisal, ko je bil gluh, kar ji prida dodatno čustveno razsežnost. Sprva se je težava s sluhom dejansko poznala le pri govoru. Skladatelj je slišal glasove, vendar ni mogel jasno razločiti besed. Zaradi tega je moral sogovornike pogosto prositi, naj govorijo glasneje. Čez čas so se začele težave pri zaznavanju zvokov in s tem lastne glasbe. Sam je priznal, da je bil prisiljen sedeti tik ob orkestru, da je lahko slišal nekaj not. Zato se je odločil, da se prostovoljno izolira, da drugi ne bi opazili njegovega hendikepa. Žal je tudi to reakcija, ki ni tuja ljudem s težavami s sluhom, še bolj boleča pa je pri človeku, ki si je kruh služil z glasbo.
Beethoven je potreboval nekaj let, da je napisal Deveto simfonijo, ki je bila njegovo zadnje večje delo, čeprav takrat ni bil tako cenjen skladatelj, kakor je danes. Vse življenje se je trudil, da bi ga vzljubili, vendar je pogosto živel v revščini. Šele po smrti mu je ugled strmo zrasel in priznali so mu izjemno genialnost. Treba je tudi povedati, da je Deveta simfonija pomembno vplivala na kasnejšo glasbo. Beethovnovo delo je navdihnilo generacije glasbenikov, vključno z Brahmsom, Wagnerjem in Mahlerjem, ter vplivalo na razvoj romantične in sodobne glasbe. Oda radosti je postala tudi uradna himna Evropske unije, kar je jasno sporočilo, kako pomembna je Beethovnova glasba za evropsko kulturo in zgodovino. Skratka, Deveta simfonija ostaja eno najpomembnejših in najvplivnejših glasbenih del, kar jih je bilo kdaj napisanih.
Morda za odtenek manj znana, a prav tako veličastna, je Beethovna Sedma simfonija, ki jo je začel ustvarjati leta 1811, ko je bil v zdravilišču Teplitz na Češkem, kamor je odšel v upanju, da se mu bo sluh nekoliko popravil. Zanimivo je, da je kljub slabemu zdravstvenemu stanju Beethoven napisal skladbo, ki govori o veselju do življenja. Delo, dokončano leta 1812, je bilo prvič predstavljeno 8. decembra 1813 v veliki dvorani dunajske Univerze na dobrodelnem koncertu v čast avstrijskih in bavarskih vojakov, ki so bili ranjeni v bitki pri Hanauu proti Napoleonu. Beethoven je dirigiral orkestru, ki mu ga je priskrbel prijatelj Ignaz Schuppanzigh in v katerem so igrali nekateri najboljši glasbeniki tistega časa, kot so Ludwig Spohr, Johann Hummel, Giacomo Meyerbeer, Antonio Salieri, Anton Romberg in italijanski kontrabasist Domenico Dragonetti, ki je bil nad simfonijo izjemno navdušen in je priznal, da je igral ognjevito in z velikim žarom. Koncert je bil absolutna mojstrovina, čeprav je bilo Beethovnovo dirigiranje negotovo in pogosto komično. Jasno se je videlo, da veliki klavirski mojster ni slišal lastne glasbe.
Kljub vsemu je bila Sedma simfonija po mnenju Beethovna, ki jo je ustvaril, in glasbenih kritikov, ki so jo poslušali, daleč najboljša in najbolj plemenita. Vsak impulz, vsako stremljenje in vsak vihar srca se s pomočjo not spremeni v slasten občutek veselja, ki nas vodi skozi naravo, skozi vse tokove in oceane življenja ter nas prisili, da vzklikamo od veselja. Ta simfonija je prava apoteoza plesa in radosti.
Nikar ne zamudite koncerta Za junake 5. in 6. oktobra v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma, kjer boste med drugim lahko uživali tudi ob zvokih Sedme simfonije.