Ali ste vedeli, da je najlepša glasba šla v vesolje?
Pogosto pravijo, da s pomočjo glasbe lahko potujemo zelo daleč, celo v vesolje, na druge planete in v druge galaksije. Glasba nas preprosto odnese in dovolj je, da zapremo oči, se prepustimo in že se znajdemo v povsem drugačnem okolju. Marsikdo pa ne ve, da je pred štiridesetimi leti zemeljska glasba začela zelo dolgo pot po medzvezdnem prostoru, pa ne le v sanjah ali mislih, temveč čisto zares. Ob izstrelitvi sond Voyager 1 in Voyager 2 leta 1977 se je znanstvena komisija pod vodstvom Carla Sagana, ameriškega astronoma in znanstvenika, odločila pripraviti ploščo, na katero so vgravirali slike in zvoke. Cilj je bil približati kulturo našega planeta morebitni nezemeljski civilizaciji, kot bi med zvezde poslali nekakšno “vizitko”, ki bi vsaj približno opisala, kdo smo.
Nosilec izvirnega sporočila je bila gramofonska plošča, ne iz vinila, temveč iz pozlačenega bakra in urana, s premerom 30 cm. Poimenovali so jo Voyager Golden Record. Nanjo so vgravirali pomembno sporočilo: »Ustvarjalcem glasbe – v vseh svetovih, za vse čase.«
No, zdaj se boste gotovo vprašali, zakaj sploh pišem o tem. Sagan in njegova komisija sta kot primer najlepših in najbolj reprezentativnih zvokov na Zemlji izbrala več naravnih zvokov, kot so petje ptic in kitov, šum valov ob skalah in grmenje. Dodali so tudi pozdrave prebivalcev z vsega sveta v 55 različnih jezikih. Nato je sledilo približno 90 minut posnetkov glasbe z vseh koncev planeta. Med posnetimi skladbami je prvi stavek Brandenburškega koncerta št. 2 v F-duru J.S. Bacha, arija Peklensko maščevanje iz Mozartove Čarobne piščali, pesmi avstralskih aboriginov, bobni iz Senegala, iniciacijska pesem pigmejskih žensk, žrtveni ples iz Posvetitve pomladi Igorja Stravinskega in Johnny B. Goode, ki jo je zapel Chuck Berry.
Nekateri so sicer pripomnili, da je bila izbira klasične glasbe zelo originalna, saj Mozartova arija govori o zelo posebni ženski, ki kliče bogove maščevanja, v Stravinskijevi Posvetitvi pomladi pa mora nedolžno, čisto dekle plesati do smrti, da pomiri božanstva. Skratka, morda si je ekipa zemeljskih znanstvenikov celo želela odvrniti kakršnokoli obliko medzvezdnega turizma, kdo ve. Naj še dodam, da si je ekipa, ki je spremljala projekt, med skladbe želela uvrstiti tudi skupino The Beatles in njihovo Here comes the sun, a to ni bilo mogoče, ker bend takrat ni imel avtorskih pravic za pesem.
Sondi Voyager 1 in 2 se bosta srečali z zvezdo, ki je najbližja njuni poti, šele čez 40.000 let in komaj takrat bo človek izvedel, ali so nezemeljska bitja razumela, kdo in kaj smo, ali je bila naša glasba sploh dešifrirana in razumljena ter kakšen je bil njihov odziv. Voyagerjeva zlata plošča, ki še vedno potuje po oddaljenem vesolju, je prava časovna kapsula, priča bistvenih značilnosti človeške civilizacije, njenega kraja in časa nastanka; informacije, namenjene komurkoli tam zgoraj, gojijo upanje, da nismo sami. In ko bo plošča prišla v prave roke, se bo tisto bitje najverjetneje tudi nasmehnilo, ker je glasba univerzalna in njeno prijetno sporočilo vedno doseže vse in vsakogar.