SiBRASS: Recital rog in klavir
Program
Mihajlo Bulajić, rog
Klemen Golner, klavir
Vsestransko nadarjeni francoski glasbenik Eugène Bozza (1905–1991) se je uspešno predstavil na vseh glasbenih področjih, na katerih se je preizkusil. Med prvo svetovno vojno je študiral violino, klavir in solfeggio na Narodni akademiji svete Cecilije v Rimu. Študij je dokončal na Pariškem konservatoriju, kjer je sredi dvajsetih let prejšnjega stoletja vpisal še študij dirigiranja. Sprva je bil kot odličen violinist pet let koncertni mojster najstarejšega francoskega orkestra Pasdeloup, nato se je na kratko preizkusil kot dirigent ansambla Ruski baleti iz Monte Carla, tisti pravi umetniški klic pa je začutil tudi kot skladatelj. Leta 1932 se je kot 28-letnik še zadnjič vrnil v študijske klopi Pariškega konservatorija in pri Henriju Büsserju doštudiral kompozicijo. Za vsa tri področja je na tekmovanjih prejel prvo nagrado konservatorija. V letih od 1939 do 1948 je bil dirigent pariške opere Opéra-Comique, od leta 1951 pa vse do upokojitve četrt stoletja pozneje je bil direktor državne glasbene šole v Valenciennesu. Njegov skladateljski opus šteje okoli 250 izdanih in 70 neizdanih skladb. Pomembnejša dela so: pet simfonij, opere, baleti, zborovska dela, koncerti, glasba za pihalni orkester, največji del njegovega opusa pa obsega komorna glasba, zlasti za pihala, kar glede na dejstvo, da je bil sam izkušen violinist, kar malce preseneča. Obdobje med obema vojnama, torej čas, v katerem se je Bozza izobraževal in klesal svoje glasbenoumetniške nazore, je v Franciji, še zlasti v Parizu, zaznamovalo postopno odmikanje od romantične tradicije in impresionizma. Čeprav je impresionistična zvočnost v Bozzajevi glasbi pogosto prisotna, po drugi strani iz nje vejejo tudi obvladovanje kontrapunkta, tehnik in harmonije starih mojstrov v neoklasicistični maniri, prefinjen občutek za instrumentacijo ter včasih celo jazzovsko obarvane harmonije. Njegova glasba je vselej dostopna, tako za poslušalce kot za izvajalce.
Chant Lointain (Oddaljeni spev, 1957) je kratka, tridelno zasnovana skladba, ki je nastala na začetku Bozzajevega službovanja v Valenciennesu. Kot mnoga druga njegova dela razkriva avtorjevo občuteno razumevanje glasbil, v tem primeru roga. Skladba, morda zložena tudi v didaktične namene, je prepredena s številnimi motivi lovskih klicev, ki jih najdemo v otožno liričnem uvodnem delu, ritmično izrazitejšem osrednjem delu ter tudi v mogočni kadenci, ki se izteče v uren sklep. Melodični material si rog in klavir pogosto podajata.
En Forêt (V gozdu, 1941) je ena skladateljevih zgodnejših skladb za rog in klavir. Nastala je kot preizkusna skladba za Pariški konservatorij. Virtuozni predznak in zahtevnost hornističnega parta zato niti ne presenečata. Kot deloma razkriva že naslov, je delo – v podobni maniri kot Oddaljeni spev – zasnovano na motivih lovskega roga, ki se zdaj blizu, zdaj bolj oddaljeno, pridušeno oglaša sredi gozda. Še zlasti v klavirskem partu prevladujejo impresionistično obarvane harmonije.
Podobno vsestranska glasbena osebnost kot Bozza je bil sredi 19. stoletja v Münchnu Franz Josef Strauss (1822–1905). Izvrstni hornist je štiri desetletja služboval kot solohornist tedanje Bavarske dvorne opere. Na zavidljivi ravni je igral tudi kitaro, violo in klarinet, sicer pa je od leta 1871 dalje predaval na takratni münchenski Kraljevi glasbeni šoli, od leta 1875 dalje pa kot dirigent dve desetletji vodil priljubljeni münchenski ljubiteljski orkester Wilde Gung’l, v katerem je neprecenljive izkušnje in glasbeno prakso nabiral tudi njegov sin Richard. Franz Strauss je bil privrženec tradicije, oboževal je dunajske klasike in Schuberta ter po drugi strani zavračal tedaj sodobnejše glasbene ideje Wagnerja. Posledično je bil njegov kompozicijski slog zavezan romantiki v njenem najbolj klenem pomenu. Zapustil je maloštevilen opus, večina skladb je nastala prav za njegovo glasbilo v glavni vlogi. Leta 1865 je zložil in kot solist krstil prvega od svojih dveh koncertov za rog in orkester. To je tako navdušilo legendarnega dirigenta Hansa von Büllowa, da je Franza Straussa označil za »Josepha Joachima na rogu«.
Tokratni spored prinaša tri Straussova dela, najprej Fantazijo na Schubertovo temo, op. 2. Gre za melodično privlačno temo Otožnega valčka – drugega iz niza 36 plesov, D. 365, ki so bili izdani decembra 1821 kot Schubertov opus 9. Strauss je Fantazijo – eno svojih najzgodnejših skladb, nastalo sredi štiridesetih let 19. stoletja – zasnoval strukturno svobodno. Pripravil je tako različico za rog in orkester kot različico za rog in klavir. Daljši počasni uvod pripravi jasen nastop teme valčka. Za temo se zvrsti niz treh variacij z virtuoznim predznakom, sledi muzikalno poudarjeni Andante, za konec pa še obsežni Rondo s triumfalnim sklepom, ki zaokroži pestro paleto glasbenotehničnih izzivov, s katerimi se morajo soočiti izvajalci.
Približno dve desetletji pozneje, okoli leta 1864, je bil Franz Strauss že nadvse uveljavljen hornist, a kot skladatelj je dotlej zložil zgolj prgišče glasbenih del. Naslednje v vrsti je bil Nokturno za rog in klavir, op. 7, danes morda celo skladateljevo najpogosteje izvajano delo. Gre za tridelno pesem z značilno, skoraj rokokojsko ornamentirano lirično temo v rogu, ki lebdi nad razloženo klavirsko spremljavo in prežema večji del Nokturna. V osrčju kot protiutež nastopi nenadoma razburkano, glasbeno viharno ozračje, ki pa ga Strauss s prefinjenim prehodom umiri in izpelje v ponovitev začetne teme in nato v »nokturnovski« sklep.
Cvetober glasbenih del za rog in klavir Eugèna Bozzaja in Franza Straussa zaokrožuje Originalfantasie, op. 6, nastala na začetku šestdesetih let 19. stoletja. Tudi za Izvirno fantazijo veljajo podobna dognanja kot za Fantazijo na Schubertovo temo: melodika je lirično poudarjena, posejana z ornamenti, tekstura je razgibana, osnovna tema obdelana po variacijskem principu, sklep skladbe pa zmagoslaven.
Hornist Mihajlo Bulajić je svojo glasbeno pot začel v razredu prof. Zorana Mrdjenovića na nižji in srednji Glasbeni šoli dr. Vojislava Vučkovića v Beogradu. Izobraževanje je nadaljeval na Fakulteti glasbene umetnosti v Beogradu, v razredu prof. Milana Radića, kjer je leta 2009 diplomiral z odliko in s posebnim priznanjem. V času študija je prejel vrsto nagrad na državnem nivoju in sodeloval v komorni igri s trobilnim in pihalnim kvintetom, s katerima je nastopal v vseh večjih dvoranah Republike Srbije. Izpopolnjeval se je pri uglednih pedagogih (Hermann Baumann in Ferenc Tarjáni) ter na Mozarteumu v Salzburgu v razredu prof. Radovana Vlatkovića. Dragocene orkestrske izkušnje je nabiral v beograjski narodni operi (solo hornist 2006–2010), v evropskem Mladinskem orkestru Gustava Mahlerja (redni član 2009–2011), sodeloval je tudi z opero in gledališčem Madlenianum v Beogradu, Beograjsko filharmonijo in Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija, s katerim je nastopil tudi kot solist. V Slovenijo je prišel leta 2010, ko se je kot solo hornist zaposlil v Simfoničnem orkestru RTV Slovenija in postal član trobilnega kvinteta SiBrass, trobilnega tria RTV Slovenija in pihalnega kvinteta Quintologia. Sodeluje kot gostujoči hornist v zasedbah, kot so Mahlerjev komorni orkester, Dunajski komorni orkester, Beograjski komorni orkester, Band Art, Orchestra of Europe, EPOS itd. Aktiven je kot mentor v mladinskih orkestrih JOCAN in JONC v Španiji. Od leta 2020 je zaposlen kot profesor roga na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana.
Klemen Golner je prvo glasbeno izobrazbo prejel na Glasbeni šoli Celje, izobraževanje nadaljeval na SGBŠ v Ljubljani pri prof. Majdi Martinc in prof. Janezu Lovšetu ter diplomiral leta 1997 na Akademiji za glasbo v Ljubljani v razredu prof. Acija Bertonclja. Izpopolnjeval se je na Akademiji Franza Liszta v Budimpešti pri prof. Balázsu Kecskésu. Za izvedbo Mozartovega Klavirskega koncerta št. 20 v d-molu, K. 466 je leta 1995 prejel Prešernovo nagrado Akademije za glasbo v Ljubljani. Kot solist je sodeloval s Simfoničnim orkestrom Akademije za glasbo, Pihalnim orkestrom Akademije za glasbo, Celjskim godalnim orkestrom, Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija, orkestrom Udine-Padova, Simfoničnim orkestrom Glasbene šole Logatec ter v raznih komornih zasedbah (npr. v ansamblu Neofonija). Dve leti je bil član Svetovnega mladinskega orkestra s sedežem v Berlinu. Izvedel je več solističnih recitalov po Sloveniji in na Madžarskem, kot član komornih zasedb je nastopal doma in v tujini (Hrvaška, Avstrija, Srbija, Bosna, Švica, Poljska, Italija) ter se predstavil na poletnih festivalih v Ljubljani, Logatcu in Novem Sadu. Od sezone 2012/2013 dalje je zaposlen kot pianist Simfoničnega orkestra RTV Slovenija. Kot solist je izvedel klavirske koncerte Dittersdorfa, Bacha, Mozarta, Stravinskega, Šostakoviča, Rapsodijo v modrem Georga Gershwina, Ljubljanski koncert Emila Adamiča, Adinssellov Varšavski koncert, Prvi polet Blaža Arniča. Poleg tega je praizvedel Romantični concertino Marka Munija Mihevca in Klavirski koncert Petra Kopača. Posnel je več zgoščenk za založbe ZKP RTV Slovenija, Edicije DSS, Sloway Music Editions in Fono Records.