KONCERTNI CIKEL SIBRASS 2022
Program
Živa Žohar, trobenta
Bojana Karuza, klavir
Ana Knez, bas pozavna
Mateja Hladnik, klavir
Živa Žohar iz Celja je študentka tretjega letnika dodiplomskega študija trobente na Akademiji za glasbo v Ljubljani pri profesorju Francu Kosmu. Glasbeno pot je začela pri Miranu Majcnu (GŠ Celje, 2006-2014; I. gimnazija Celje 2015-2019). Redno se udeležuje tekmovanj in je dosegla že nekaj vidnih dosežkov, med katerimi izstopajo prva nagrada v kategoriji B na Mednarodnem tekmovanju »Davorin Jenko« v Beogradu (februar 2016), prva nagrada in absolutnih 100 točk v kategoriji D na Mednarodnem tekmovanju Woodwind & Brass v Varaždinu (april 2016), prva nagrada, zlata plaketa in posebno priznanje za najboljšo izvedbo obvezne skladbe na tekmovanju mladih glasbenikov Republike Slovenije TEMSIG (2017, kategorija II a) ter prva nagrada in naziv lavreat na tekmovanju »Davorin Jenko« v Beogradu (2018, C kategorija). Sodelovala je z uglednimi, pretežno mladinskimi glasbenimi sestavi, kot je Mladinski evropski orkester ESYO, solistično je nastopila s Simfoničnim orkestrom Glasbene šole Celje in Mladinskim pihalnim orkestrom Glasbene šole Celje (2018, 2019). Maja letos je izvedla recital v sklopu cikla Glasbeni samovar. Dodatno se je izobraževala pri glasbenikih kot so Fruzsina Hara, Reinhold Friedrich, Thomas Gansch, Håkan Hardenberger, Nenad Marković, Kristian Steenstrup, Jeroen Berwaerts in drugi.
Ana Knez je glasbeno pot začela z učenjem violine pri profesorici Nini Grošelj. Po končani nižji glasbeni šoli se je leta 2011 začela učiti pozavne pri profesorju Martinu Šmonu v Glasbeni šoli Slovenj Gradec. Leta 2014 je začela obiskovati Konservatorij za glasbo in balet Maribor ter nadaljevala s šolanjem basovske pozavne pri profesorju Mihaelu Švaganu. V času šolanja se je udeležila več tekmovanj in prejela zlato plaketo ter prvo nagrado za 100 točk na Mednarodnem tekmovanju Woodwind & Brass v Varaždinu (2015 in 2016), 100 točk, zlato plaketo, prvo nagrado in druge posebne nagrade na tekmovanju TEMSIG (2017 in 2020) ter prvo nagrado, zlato plaketo in naziv lavreata na tekmovanju Woodwind & Brass v Varaždinu (2017). Je prejemnica listine doktorja Romana Klasinca (2018), ki jo najboljšim glasbenikom podeljuje KGBL Maribor. Študij nadaljuje na Univerzi za glasbo in uprizarjajočo umetnost v Gradcu v razredu profesorjev Wolfganga Strasserja in Davida Luidolda. Na Mednarodnem glasbenem tekmovanju na Dunaju je februarja 2019 kot edina trobilka prejela zlato plaketo v kategoriji Virtuoso 20-26 let. Sodeluje z zasedbami, kot so orkester SNG Maribor, Filharmonični orkester Opere Gradec, Morphing Orchestra, Ensemble Kontrapunkte, Slovenska filharmonija in Simfonični orkester RTV Slovenija. Marca 2018 se je uvrstila v slovenski finale na izboru za tekmovanje Evrovizijski mladi glasbeniki. Znanje nadgrajuje na seminarjih pri profesorjih, kot so Dušan Kranjc, Györg Gyivicsan, Roger Bobo, Simone Candotto, Stefan Schulz, Dave Taylor, Jonas Bylund, Erik Hainzl, Henning Wiegräbe in Charles Vernon.
Bojana Karuza prihaja iz Splita, kjer je končala srednjo glasbeno šolo. Študij je nadaljevala na Akademiji za glasbo v Ljubljani v razredu profesorice Dubravke Tomšič Srebotnjak. Med študijem je osvojila več nagrad in priznanj ter nastopala z orkestrom. Zaposlena je kot umetniška sodelavka na ljubljanski Akademiji za glasbo. Sodeluje tako z mlajšimi kot uveljavljenimi umetniki, na klavirju jih spremlja tudi na mojstrskih tečajih in mednarodnih tekmovanjih.
Mateja Hladnik je diplomirala na Akademiji za glasbo v Ljubljani, kjer sedaj deluje kot korepetitorka. Pogosto spremlja na tekmovanjih, avdicijah, poletnih šolah, snemanjih in koncertih. Rada ima ustvarjalna druženja s študenti in profesorji, ki jo navdihujejo s svojo kreativnostjo.
George Enescu je bil za življenja razpet predvsem med Parizom in Bukarešto, deloval je kot dirigent in vodil mnoge, še zlasti ameriške orkestre. Že kot otrok je kazal izjemno glasbeno nadarjenost. Sprva se je kalil na Dunajskem konservatoriju, pomembneje pa je njegovo skladateljsko delovanje zaznamoval študij na slovitem Pariškem konservatoriju, kamor se je kot petnajstletnik odpravil leta 1895. Tam je študiral violino v razredu Martina Pierrja Marsicka, kompozicijo pri Julesu Massenetu in Gabrielu Fauréju ter harmonijo pri Andréju Gedalgeu, ki je o mladem Enescuju izjavil, da je bil »edini izmed študentov, ki je resnično imel dobre ideje in duha«. Njegov glasbeni slog je prežet z vplivi romunske ljudske glasbe, ki jo je Enescu prefinjeno vključeval v svoj umetniški izraz, iz katerega poleg ljudskih melodij veje tudi mojstrski občutek za instrumentacijo. Legendo za trobento in klavir (1906) je zložil kot eno od preizkusnih skladb za vsakoletno tekmovanje Pariškega konservatorija. Kratko skladbo, posvečeno profesorju trobentaškega razreda na konservatoriju Merriju Franquinu, določata tehnična zahtevnost in izjemna značajska raznolikost. Skladateljeve opombe v partu, kot so mehko, oklevajoče, graciozno, pojoče, besno, sanjavo itd., pokažejo vse prostrane zvočne možnosti trobente.
Ena vodilnih slovenskih glasbenih ustvarjalk Nina Šenk je izvorno različico skladbe One’s Song leta 2012 zložila za rog solo, in sicer za izvrstnega hornista Saara Bergerja. Delo je v naslednjih letih doživelo nekaj predelav, najprej za rog, violino, violončelo in harmoniko, nato pa še za trobento in harmoniko (in/ali ansambel) ter za trobento solo (One’s Song III). Zadnja je predpisana za izvajanje na posebno, predelano trobento z dvema odmevnikoma; pri tem je dušilec v enem od odmevnikov prisoten ves čas, občasno pa sta z dušilcema »zakrita« oba odmevnika. O temeljni ideji skladbe je Nina Šenk pred leti zapisala: »To je pesem človeka, ki se trudi sprejeti samoto, a se po drugi strani bori za boljše življenje ter z upanjem gleda v prihodnost. Dualizem teh dveh tem razrešujem z vrsto melodičnih linij v opoziciji z dolgimi pedalnimi toni in v iskanju njihovega ravnovesja.«
Théo Charlier je bil izjemen trobentač in ena osrednjih glasbenih osebnosti v Belgiji ob koncu 19. in v prvi polovici 20. stoletja. Bil je eden prvih, ki je raje igral na trobento kot na v tistem času prevladujoči kornet; aprila 1889 je prav tako kot prvi v tedanjem času izvedel Bachov Brandenburški koncert št. 2. Nezanemarljiv je tudi njegov sicer ne preveč obsežen, z vplivi francoske glasbe prežet skladateljski prispevek h glasbeni literaturi za trobento. V tem pogledu je izjemno dragocenih 36 transcendentalnih etud za trobento solo, zanimiv pa je tudi Tekmovalni solo (frc.: »Solo de Concours«). To dokaj kratko skladbo, zloženo v maniri virtuoznih del glasbene romantike, sestavljajo trije odseki: hitrejša, tehnično zahtevna krajna dela z izrazitim virtuoznim predznakom in hitro spreminjajočimi se razpoloženji oklepata počasnejši in spevnejši osrednji del.
Charlierjev sodobnik je bil francoski skladatelj Joseph Guy Ropartz, ki je glasbeno pot začel z igranjem korneta, roga in kontrabasa v lokalnem orkestru. Po izobrazbi pri jezuitih ter diplomi iz prava in literature v Rennesu se je šele na začetku dvajsetih let odpravil v Pariz in izpolnil svojo željo po glasbenem izobraževanju. Sprva se je kalil na Pariškem konservatoriju pri Théodorju Duboisu in Julesu Massenetu, nato pa ga je premamil zasebni študij pri v Belgiji rojenem Césarju Francku, ki sicer velja za enega stebrov francoske glasbene romantike in je s svojimi idejami o cikličnosti in obravnavi kromatične harmonije najmočneje vplival na Ropartzov kompozicijski slog. Ropartz je po končanem študiju postal direktor Konservatorija v Nancyju (1894) in ga je povzdignil med najbolj ugledne glasbene ustanove v Franciji. Nekaj podobnega mu je četrt stoletja pozneje uspelo napraviti še kot direktorju Konservatorija v Strasbourgu, po upokojitvi pa se je umaknil v rodno Bretanjo. Andante in allegro, dvodelno skladbo, še eno v vrsti tistih, ki prikazujejo kar najširši spekter zvoka in karakteristik trobente, je posvetil profesorju trobente na nancyjskem Konservatoriju, gospodu Richertu. Leta 1903 je bila del obveznega programa v sklopu instrumentalnega tekmovanja na Pariškem konservatoriju.
V mestecu Altenburg južno od Leipziga rojeni Ernst Sachse je nekoliko manj znan nemški glasbenik in skladatelj prve polovice 19. stoletja. Sprva je deloval kot trobentač na weimarskem dvoru, kjer je igral pod vodstvom Johanna Nepomuka Hummla in Franza Liszta. Bil je izjemno nadarjen glasbenik, ki se je udejstvoval tudi kot solist – kot solopozavnist v orkestru je sodeloval pri premieri Wagnerjevega Lohengrina. Njegov skladateljski opus je dokaj obsežen, saj obsega več kot sto etud za trobento, nekaj komornih del, glasbo za različne pihalne zasedbe in dve solistični deli za pozavno – Concertino v B-duru za navadno pozavno in Concertino v F-duru za basovsko. Slednja je pravzaprav za interval čiste kvarte transponirana predelava prvega, njen avtor pa je Martin Göss. Gre za tridelno koncertantno delo, ki basovsko pozavno predstavi kot vsestransko solistično glasbilo.
Koncertni allegro za tubo in klavir je delo izjemnega ruskega tubista in skladatelja Alekseja Lebedeva (1924–1993), čigar skladateljsko delo je bilo pogosto povezano s pedagoškim. Od leta 1950 dalje je najprej kot učitelj, pozneje pa kot profesor poučeval na Moskovskem državnem konservatoriju Petra Iljiča Čajkovskega. Zložil je številne etude in vaje za tubo in klavir ter prirejal dela starejših sodobnih skladateljskih kolegov. Dve deli za tubo je kot študent zložil še pred nastopom službe učitelja na konservatoriju. Tedaj razmeroma skromen repertoar za tubo je leta 1947 najprej obogatil s Koncertom št. 1, dve leti pozneje pa še s Koncertnim allegrom, razgibano enodelno skladbo z gibkim partom tube, ki pogosto prehaja med registri in je glede melodično-harmonskih značilnosti precej sorodna kvintetom za trobila skladateljevega rojaka Viktorja Evalda.
K standardnemu repertoarju del za basovsko pozavno je kar tri komorne skladbe prispeval francoski skladatelj Eugène Bozza, čigar edinstveni glasbeni izraz kaže tako vplive francoskih glasbenih impresionistov (Debussy), glasbe starejših dob (J. S. Bach), jazza (Milhaud) kot tudi neoklasicizma (Milhaud, Stravinski). New Orleans je nastal kot zadnja od treh zgoraj omenjenih skladb, ki jih je Bozza zložil v letih od 1953 do 1962. Sprva je bil namenjen basovskemu saksovemu rogu, a ker je glasbilo kmalu postalo bolj ali manj zgodovinska kurioziteta, je skladatelj delo namenil basovski pozavni. V skladbi je jazzovske motive od začetnega baladnega vzdušja pripeljal do živahnejšega sklepnega vrha. Kot pove že naslov, je skladbo navdihnila predvsem osrednja glasbena kultura jazzovske Meke, New Orleansa.
Sodobni ameriški skladatelj Eric Ewazen se pri komponiranju praviloma ne poslužuje modernističnih ali drugih kakorkoli inventivnih izraznih sredstev, ampak se zgleduje po klasičnih strukturnih oblikah. Zato ne preseneča, da največji delež njegovega opusa predstavljajo solistični koncerti za različna glasbila, še zlasti pihala in trobila. Koncert za tubo ali basovsko pozavno in orkester je zložil sredi devetdesetih let, izvirno kot Sonato za tubo in klavir (1994-1995), nastalo za tubista Karla Kramerja. Sonato je leto pozneje orkestriral (oziroma predelal) in dodal kadenco, leta 1997 pa je nastala še različica za basovsko pozavno in orkester. Koncert sestavljajo klasični stavki tridelne koncertne forme, ki si sledijo po načelu hitro – počasi – hitro. Tokrat bo zvenel uvodni sonatni allegro z oznako tempa Andante con moto, ki pozavnistu ponuja obilo tehničnih in muzikalnih izzivov.