Forum nove glasbe 2026: Globina prostora
Program
Instaurateur in soavtor glasbe: Mauricio Valdés San Emeterio
Soavtorji glasbe in izvajalci:
Erik Drescher (flavta)
Tilen Lebar (saksofoni)
Jaka Berger (Brgs) (tolkala in elektronika)
Luka Juhart (harmonika)
Alastair McNeill Brown (Yila) (glas)
Jošt Drašler (kontrabas)
Urška Centa (odrski performans)
Urška Rihtaršič (harfa)
Karmen Ponikvar (preparirani klavir)
Åke Parmerud (vir video partitur in akuzmatična kompozicija)
Francesco Scarel (vizualni učinki v živo)
Jan Krmelj (natisnjen libreto in glas v ozadju)
Podobno kot porevolucionarne stenske poslikave Orozca in Siqueirosa lahko opereto razbiramo z dveh stališč: kot gosto naseljeno površino mnogih glasov in kot posamezne figure, ki se pojavijo, ko stopimo bliže delu.
Prvo dejanje Migrations VII izhaja iz niza del brez partiture – to nadomešča elektroakustična kompozicija, ki jo glasbeniki študirajo s poslušanjem. Šest glasbenikov je samostojno posnelo svoje različne interpretacije takšne partiture. Na ta način se v oktofoničnem obroču ozvočenja okoli občinstva in skozi sferični harmonični zvočnik na odru zasliši ansambel, ki ni nikoli igral skupaj, sama partitura pa ostane skrita. Občasno se pojavijo fragmenti španske pridige duhovnika danes skoraj že izginulega kulta Santa Muerte (Sveta smrt).
V intermezzu se polje skrči na eno samo tanko črto. Urška Centa sproži štiri metronome, ki se nato na deski, položeni na pločevinke, prek skupne površine spontano sinhronizirajo. Če v prvem dejanju srečamo ansambel, ki se nikoli ni srečal, se tukaj približamo enemu samemu zvočnemu objektu, ki sčasoma razloči svoje različne vire, da bi brez dirigenta našel skupni utrip. Centa nato začne nastop na površini, opremljeni s piezoelektričnimi odjemniki, plesalkin ozvočen flamenko pa narašča, dokler se ne raztopi v zvok.
Drugo dejanje sledi attacca: harfistka in harmonikar igrata v živo po video partiturah, ki jih je Valdés izpeljal iz dela Faust Variations Åkeja Parmeruda, nove akuzmatične skladbe, ki temelji na finalu Mahlerjeve Osme simfonije, a ponovno tudi Parmerudove zvočne predloge ne slišimo. V tretjem dejanju se končno razširi ambisonična zvočnost, duo pa z njo improvizira ter s tem razkrije proces celotnega dela.
Naslov razlikuje naslavljanje nujnosti, zahtevo po priznanju, od naslavljanje zmogljivosti: sprejemanje zunanjega nagovora in odgovarjanja brez potrebe, da bi bili pri tem pri tem videni. Vir se premakne iz skritega v slišno, prvo vidno telo večera pa se na koncu ponovno raztopi v zvok. Izvajalci so navedeni kot soavtorji, Valdés pa se podpisuje kot instaurateur v smislu besede, kot ga je razumel Étienne Souriau: kot nekdo, ki se odziva na delo, ki ga je treba ustvariti, namesto da bi ukazal njegov nastanek.
Produkcija: Kulturno izobraževalno društvo PiNA
Naročilo in koprodukcija: Društvo UHO / Forum nove glasbe 2026
Več o Forumu nove glasbe 2026: ljnmf.org