Orgle v Dvorani Marjana Kozine Slovenske filharmonije
(Predstavitev novih orgel ob postavitvi leta 2002)
Zamisel o postavitvi orgel v veliki dvorani SF je stara in sega daleč nazaj v minula desetletja. Zadnje desetletje si je za njeno uresničitev posebej prizadeval dr. Mirko Cuderman, dirigent in zborovodja Slovenskega komornega zbora (danes Zbora Slovenske filharmonije; op. ur.). Vodstvo Slovenske filharmonije, na čelu z direktorico Mojco Menart, je ob praznovanju 300. obletnice ustanovitve predhodnice SF Academiae Philharmonicorum Labacensium sprejelo izziv in uresničilo zahtevno zamisel.
Dogovor o izdelavi in postavitvi orgel je bil z izvajalcem, Škofijsko orglarsko delavnico iz Maribora, sklenjen decembra 1999. Izhodiščne strokovne podlage za načrtovanje in nakup novih orgel je kot predavatelj orglarstva na Akademiji za glasbo pripravil dr. Edo Škulj. Svoja mnenja so prispevali tudi orglavci Maks Strmčnik, Tone Potočnik, Dalibor Miklavčič in uglaševalec orgel Tomaž Močnik. Zunanja oblikovna zasnova orgelske omare je skupno delo arhitektov Jurija Princesa in Štefana Kacina iz Biroja 71 v Ljubljani in Braneta Koširja iz Škofijske orglarske delavnice v Mariboru.
Postavitev orgel se v celoti prilagaja prostorskim možnostim nekdanjega odra, ki je po globini zelo omejen, njegov tloris pa ni ne simetričen ne pravokoten.
Za orglami je ohranjen tudi prehod, ki se iz dvorane ne vidi. Vse to je pri zasnovi in načrtovanju orgel povzročalo nemalo težav. Zaradi prostorske stiske so hodniki med piščalji ozki (v šaljivem tonu pravimo, da so orgle za bolj vitke orglarje), zaradi prostorske stiske pa je koristno izrabljen tudi prostor ob orglah.
Dva velika mehova sta skupaj z električnim ventilatorjem postavljena v posebnem prostoru nad prehodom na desni strani orgel. Tam so »pljuča orgel«, iz katerih prihaja zrak do skupno 2614 različnih piščali, ki sestavljajo 40 pojočih registrov. Največje piščali v orglah merijo v dolžino skoraj šest metrov, najmanjše so dolge samo nekaj milimetrov. Volumen največje piščali meri čez 450 litrov. Registri, to so skupine piščali iste vrste in tonske barve, sestavljajo štiri različna piščalja (enote), ki so povezana s tremi manuali in pedalom na igralniku. Naročenih je bilo 39 registrov, 40. pa je Orglarska delavnica podarila ustanovi ob jubileju. Igralnik je vgrajen v podnožju na sredini orgelske omare. Zamisel, da bi izdelali še dodaten premakljivi igralnik, je bila opuščena zaradi pomanjkanja prostora.
Orgelske piščali v pročelju orgel kažejo, kako so registri v omari razvrščeni in postavljeni.
Neposredno nad igralnikom so registri III. manuala, t. i. kontinua, ki je posebej primeren in potreben za izvajanje baročnih vokalno-instrumentalnih skladb. Takoj za njimi so na isti višini registri I., glavnega manuala. 14 registrov II. manuala je v nadstropju nad glavnim piščaljem »zaprtih« v posebni masivno izdelani omari z dvojnimi stenami. Ta ima spredaj žaluzije, ki omogočajo, da organist med igranjem lahko spreminja glasnost. Pedalni registri so razdeljeni na dva dela (stran C in Cis) in postavljeni na obeh straneh orgelske omare. Orgle v veliki dvorani SF so po dispoziciji (izboru registrov) univerzalne orgle, kar pomeni, da omogočajo izvedbo skladb različnih glasbenih slogov od baroka do danes. Povezave med tipkami na igralniku in piščalmi so mehanske, zato pravimo, da imajo orgle mehansko tonsko trakturo. Samo z občutljivo mehansko trakturo, ki je danes standard, more organist vplivati na tone, ki nastajajo v piščalih. Registrska traktura je električna in z možnostjo številnih elektronskih spominov pri kombinacijah, kar je velikega praktičnega pomena, posebno na koncertih.
Orgle, opus 61, v veliki dvorani Slovenske filharmonije so za orglami v bližnji Frančiškanski cerkvi in v kapeli Zavoda sv. Stanislava v Ljubljani tretji največji instrument Škofijske orglarske delavnice iz Hoč pri Mariboru. Načrtovanje, postavitev in intoniranje dvoranskih orgel predstavlja posebej zahtevno nalogo. Ljubljana z novimi dvoranskimi orglami v SF dobiva zaokroženo podobo pravega orgelskega mesta. Orgle so simbol in eden izmed bistvenih razpoznavnih znakov evropske civilizacije in kulture. Kot simbol jih je izbrala tudi Academia Philharmonicorum Labacensium. Kot izvemo iz pravil akademije, ni bil namen ljubljanskih filharmonikov »le, da se kdaj pa kdaj z ubranim igranjem dostojno razvedrijo, ampak da z igranjem pobožno v spomin pokličejo ono nebeško, ki bo večno trajalo: zato so bile izbrane za akademski simbol orgle device Cecilije, katerih piščali so prijetno sozvočje po zemlji razlivaje vsakogar tudi k nebesom povzdigovale z geslom: POČITEK DAJE, DUHU PA NEMINLJIVOST KAŽE.« Naj tudi nove orgle, ki danes mogočno stojijo pred nami, služijo tej žlahtni viziji.
Brane Košir
Škofijska orglarska delavnica Maribor
vodja delavnice
Dispozicija orgel:
I. man – glavno piščalje (C–g3)
1. Principal 16´
2. Principal 8´
3. Dvojna flavta 8´
4. Oktava 4´
5. Konična flavta 4´
6. Kvinta 2 2/3´
7. Superoktava 2´
8. Terca 1 1/3´
9. Mikstura V 1 1/3´
10. Trobenta 8´
Tremolo
II. man – piščalje v žaluzijah (C–g3)
11. Ljubki burdon 16´
12. Principal 8´
13. Votla flavta 8´
14. Gamba 8´
15. Vox celestis 8´
16. Fugara 4´
17. Harmonična flavta 4´
18. Nasat 2 2/3´
19. Rog 2´
20. Terca 1 3/5´
21. Mikstura IV – V 2´
22. Fagot 16´
23. Oboa 8´
24. Harmonični klairon 4´
Tremolo
III. man – pozitiv (C–g3)
25. Copula 8´
26. Kvintaden 8´
27. Principal 4´
28. Cevna flavta 4´
29. Oktava 2´
30. Mikstura III 1´
31. Vox humana 8´
Tremolo
Pedal (C–f1)
32. Subbas 32´
33. Principalbas 16´
34. Subbas 16´
35. Oktavbas 8´
36. Čelo 8´
37. Koralbas 4´
38. Mikstura IV 2 2/3´
39. Bombarda 16´
40. Pozavna 8´
Mehanska traktura
Električna registrska traktura z elektronskim nastavljalnikom (3.072 nastavitev) in sekvencerjem
Crescendo z možnostjo programiranja: A, B
Mehanske zveze:
II – I
III – I
III – II
I – P
II – P
III – P