Vsi za enega in eden za vse: tako deluje orkester
Vemo, da glasba blagodejno vpliva na psihofizični razvoj vsakega posameznika; ima pa tudi moč, da razvije in oblikuje nekatere značajske lastnosti. Brez dvoma lahko torej rečemo, da učenje glasbe na strukturiran in kontinuiran način že od zgodnjega otroštva pomaga krepiti takoimenovane mehke veščine. Etimološko gledano beseda “sodelovanje” pomeni “prispevati skupaj z drugimi k uresničitvi projekta, dela; sodelovati pri skupni dejavnosti, zlasti intelektualnega tipa”, skratka delati na tem, da dosežete boljši rezultat, kot bi ga zmogli sami. Če ste na drugi strani glasbeniki, potem verjamem, da bo vaša prva asociacija na besedo “sodelovanje” prav orkester.
Koliko magičnosti je v orkestru, koliko čarovnije! Heterogena skupina ljudi, glasbenikov, osebnosti, lastnosti in zelo različnih inštrumentov, ki se morajo ujemati, vibrira v sozvočju. Profesionalci, ki morajo združiti svoje spretnosti, sposobnosti, talent, občutljivost, da bi dosegli skupni cilj: brezhibno izvedbo glasbe! V orkestru morajo glasbeniki razumeti, kdaj nastopiti kot solisti in kdaj spremljati druge ter delovati v ozadju. Včasih se mora posameznik tudi umakniti in zapustiti prostor.
Vsak glasbenik pozna svoj del, a ga mora položiti v skupno skledo, da je na voljo tudi drugim. Glasbeniki v orkestru ali zasedbi morajo znati “čutiti”, ne le poslušati drug drugega; morajo biti sposobni oblikovati lastno igranje tako, da ga združijo z drugimi. Svoje ideje, posebnosti, talente morajo znati dati na razpolago skupini; včasih morajo biti tudi pripravljeni spremeniti osebne ideje v imenu ene same, skupne vizije, da bi prišlo do popolne izvedbe.
Pomislite na primer, kako težko je lahko v orkestru izvesti accelerando; koliko pospešiti? Kako dolgo? Kako hitro priti do vrhunca? Res je: dirigent nedvomno pomaga, a če se ne poslušaš in ne sodeluješ z ostalimi, obstaja tveganje, da ima vsak svojo idejo acceleranda, da gre vsak svojo pot in na koncu pride do jasnega kaosa. Samo s sodelovanjem, z občutkom, da si del ekipe in da je zato skupina na prvem mestu, je mogoče doseči to čarobnost, sestavljeno iz deljenja, poslušanja in empatije. Obstajajo resne študije, ki dokazujejo, da se glasbenikom v orkestru razvijejo veščine, kot so občutek za ritem, ravnotežje, razumevanje vloge posameznih stavkov, poznavanje različnih inštrumentov, sposobnost urejanja in organizacije. Se pa razvijejo tudi drugačne veščine, kot denimo osebna odgovornost znotraj skupine, sposobnost sodelovanja in skupnega ustvarjanja, empatija, občutek vsakega posameznika za prispevanje k skupnemu rezultatu.
Člani orkestra in njihov vodja, dirigent, kapitan ekipe, so lahko zelo inovativni in najdejo vedno nove rešitve. Kot je nekoč izjavil Bertrand Russell: “Izobraževanje bi moralo vcepljati idejo, da je človeštvo ena družina s skupnimi interesi in da je posledično sodelovanje pomembnejše od tekmovanja.”
