Vsi smo povezani, tako ali drugače
Zanimiv je ta sodobni čas, z glasbeniki, ki se ponašajo z brezhibno tehniko, kar pa še ni zagotovilo, da so odlični izvajalci. Brezhibna tehnika pomeni, da brezhibno odigrajo vse note in najbrž niti ene ne zgrešijo. A dobra glasba je veliko več kot to, saj v kolikor bi nas zadovoljila le natančnost, bi zadoščala uporaba računalnika. Naše intimne potrebe pa so toplina, ljubezen in čustva, ki se nedvomno skrivajo v glasbi, računalnik pa nam jih ne more dati. Tudi v tem smislu je očitna razlika med poslušanjem glasbe na zgoščenki, kjer je vse brezhibno, čisto in popolno, ali glasbe v živo, kjer je, hvala bogu, še vedno prisoten človeški dejavnik. In prav ta vznemirljivi dejavnik vsak dan znova prepriča množico ljudi, da si vzamejo čas in pridejo na koncert.
V intervjujih s člani Slovenske filharmonije je prišel do izraza zelo zanimiv fenomen: vsi so povezani. Ne govorim o prijateljstvu, saj se niti prijateljstva tkejo predvsem izven službenega okolja. Govorim o res edinstveni simfoniji, ki je možna samo takrat, ko so vsi pri stvari in zato postanejo eno. Hkrati vsak glasbenik na svoj način ohranja lastno identiteto. Verjamem, da če bi vsak izmed njih igral isto simfonijo, bi jo tudi interpretiral na neponovljiv način. Beethovnov forte, crescendo ali accelerando se razlikuje od Schubertovega, saj gre za povsem drugačno osebnost skladatelja.
Morda veste, da mi je beseda slog zelo blizu in zato z nasmehom na obrazu ugotavljam, da ima vsak filharmonik v Filharmoniji svoj slog. O slogu lahko govorimo, kadar glasbenik oziroma umetnik poskuša začutiti, si zamišljati, hipotetizirati, kakšen bi lahko bil glasbeni jezik neke dobe. Poleg tega je za dobro izvedbo na primer Beethovnove sonate priporočljivo poznati vse druge njegove produkcije, tudi neklavirske, kot so na primer simfonije. Zato je treba brati, se informirati, poslušati, dokler človek ne dobi predstave o skladateljevem slogu. Seveda ta slog ne bo nikoli
100-odstotno Beethovnov, temveč kompromis med našo in skladateljevo osebnostjo. Osebna nota je vedno prisotna in še kako pomembna, saj poskrbi za prepoznavnost sloga in tudi za to, da smo včasih drugačni, kar je seveda dobro.
Vsako obdobje in vsaka kultura imata svoje pojmovanje lepote. Lepota obrazov Rafaelovih Madon se zelo razlikuje od Rembrandtovih ali od izraza Madon v severnoevropskem slikarstvu. To velja tudi za glasbo: glasba je lepa in ima nešteto obrazov, vsakega s svojimi neponovljivimi detajli, ki jih narekuje, kdor glasbo ustvarja. V tem je čarovnija ljudi, ki tvorijo Filharmonijo.
