Veliki slikarji so črpali navdih v klasični glasbi
Povezava med umetnostjo in glasbo je pravzaprav zelo stara. Kot je znano, so bili veliki umetniki, kot so Leonardo, Giorgione, Tintoretto, Jean Auguste Dominique Ingres in Eugène Delacroix, tudi odlični glasbeniki, katerih slikarsko ustvarjanje je spremljala neizogibna družba glasbe. Leonardo Da Vinci je naslikal Mona Liso v ateljeju, polnem glasbenikov, ki so igrali za to priložnost, medtem ko naj bi Delacroix pariško cerkev Saint-Sulpice poslikal ob spremljavi orgel, ki so igrale v ozadju.
Čeprav je bil odnos med obema umetnostima vedno del zgodovine, postane v 20. stoletju ta sinergija še intenzivnejša, zlasti iz enega razloga: v tem stoletju nastane zelo zanimivo človeško orodje, psihoanaliza, in po njenih poteh je mogoče potovati na različne načine.
To križišče poti najdemo pri Matissu in Kandinskem, pa tudi Mondrianu in Paulu Kleeju. Glasba zanje ni bila zgolj muza, temveč orodje za raziskovanje notranjega sveta. Prav s pomočjo glasbe so se na platnu udejanjili ritmi in toni.
Da bi bolje razumeli te spremembe, moramo pomisliti tudi na izkušnje Paula Kleeja in Vasilija Kandinskega. Če prvi v platno prenaša energijo glasbe, ki jo posluša (na primer glasbo velikega Johanna Sebastiana Bacha), naredi drugi še korak naprej v svojem umetniškem raziskovanju. Kandinski je prvi umetnik, ki nenehno govori o želji po ustvarjanju del, ki v opazovalcu sprožijo veččutno potovanje. Slikar je dejal, da želi ujeti notranji zvok elementov. Kandinski je trdil, da obstaja še ena dimenzija, ki je ni mogoče izraziti z besedami, ampak le s čisto umetnostjo, ločeno od klasičnih inštrumentov.
Matisse je imel rad klasično glasbo in je v svoji hiši prirejal koncerte Mozarta in Beethovna, zlasti pozimi. Njegova želja po poustvaritvi čistosti in harmonije Bachovih skladb v slikah je jasna v mojstrovinah, kot sta Ples in Glasba. Angleški esejist Walter Pater je leta 1877 zapisal tako: “Vsa umetnost nenehno teži k stanju glasbe.” Razlog za to je po Paterovih besedah v tem, da v glasbi hkrati sobivata oblika in vsebina. Poskusi umetnosti, da bi se približala tej čistosti, tej formalni enotnosti, s katero se glasbeno delo lahko pohvali, morda niso pripeljali do izenačitve umetnosti in glasbe na izrazni ravni, a so vendarle ustvarili zanimive kombinacije: prave talilne umetniške lonce, ki so sposobni spremeniti nas, ki uživamo ob poslušanju glasbe in gledanju umetnin.
