Več glasbe v živo, več empatije
Vedno se mi je zdelo, da imajo glasbeniki in ustvarjalci Filharmonije zelo posebno poslanstvo in da je njihova glasba emblem besede komunikacija: pomeni sprejemati izzive in razpravljati o tem, kako se z njimi soočiti. Skupaj. Predvsem pa pomeni, da ne vztrajaš pri osebnem pogledu, temveč se odločiš za skupno dobro, skladnost in harmonijo. Skupaj tvoriš eno, popolno celoto, ki jo poslušalec ujame takrat, ko stopi v dvorano. Naj še dodam, da nam glasba filharmonikov pomaga sprejeti kritiko, odpreti ušesa, poslušati in razmišljati o tem, kar so nam povedale note. Sčasoma se naučimo preiti naravnost k bistvu: poslušati in uživati.
Nisem več rosno mlada in nedvomno pripadam generaciji, ki hodi na koncerte. Pa ne samo to: zavedam se dragocenosti trenutkov, ki nam jih podari le glasba v živo, ko skupaj z okolico in ljudmi, ki imajo radi enako glasbo, uživamo ob dogajanju na odru. To je neprecenljivo in dragoceno, trenutek, ki ga vsekakor ne moreš doživeti pred računalnikom. Slišim, da je pri klasični glasbi velik problem v občinstvu: vedno manj je mladih, ljudje preprosto poslušajo, kar želijo na internetu in ne »tratijo« časa za obisk koncertov. Razlog več, da mladim pojasnimo pomen glasbene kulture in vsega tega, kar lahko ponudi le Filharmonija.
Vzgoja bi se morala začeti že v šoli. Glasba pomaga razumeti čustva ljudi, nas uči empatije in navaja k solidarnosti in strpnosti. To so vrline, ki jih danes pogrešamo in če samo pomislimo na dogajanje pri mladini v zadnjih časih, no, potem lahko rečemo, da resnično potrebujejo stare vrednote in tudi odrasle ljudi, ki jim lahko jasno pokažejo pot do njih.
Priznam, da rada raziskujem in ko slišim glasbo, se vedno vprašam, kdo je za notami. Kdo je človek, duša, umetnik, posebnež, ki ga potem naši glasbeniki po svoje interpretirajo. Kajti naključij ni, niti v glasbi, in melodija se te vedno dotakne prav takrat, ko jo najbolj potrebuješ.
Vem, da je televizijska serija o mladih glasbenikih pritegnila pozornost, čeprav ni bila najbolj realna. Dobro bi bilo, če bi mladi resnično razumeli, kaj pomeni biti glasbenik, če bi se lahko približali tistim, ki z glasbo dobesedno živijo. Tudi vaje so ključnega pomena, saj v Filharmoniji ne gre le za to, da se usedejo in igrajo: glasbeniki vedno gredo zelo globoko, govorijo o avtorju in psihološkem vidiku skladbe. Note pripovedujejo svojo zgodbo, ki nikoli ni površinska, daleč od tega, tudi zato je prav v vsaki klasični skladbi kanček nas. Glasbeniki se trudijo prenesti na občinstvo čustva avtorja in hkrati se znajo srečati drug z drugim. So empatični, čutijo se, razumejo s pogledi, skupaj igrajo, a hkrati ima vsak od njih svojo individualno pot. Dobro izvedena glasba nas uči prav tega: poslušanja in pogajanja.