V življenju, tako kot v glasbi, je ključen tempo
Starejšim skladateljem se je pravi tempo vedno zdel zelo očiten, če ne že skoraj samoumeven, zato so se zadovoljili s preprostimi splošnimi navedbami. Haydn in Mozart sta uporabila izraz “andante” s pomenom nekje med “allegrom” in “adagiom”. Menila sta, da to zadostuje. Bach tempa sploh ni navedel, kar je v strogo glasbenem smislu morda najbolj pravilno. Verjetno si je rekel: “Kdor ne razume moje tematike in figuralike in ne čuti njunega značaja in izraza, ne bo mogel razumeti niti italijanskega izraza “tempo”.”
Zanimivo, kako je glasba spojena z našim življenjem in kako se določene značilnosti znajdejo v našem vsakdanjiku. Denimo, prva odlika dirigenta je njegova sposobnost, da vedno najde pravi tempo (in tudi navaden človek bo najbolj uspešen takrat, ko bo za svoje odločitve našel pravi tempo). Iz njegove izbire tempa lahko razberemo, ali je skladbo razumel ali ne. Poleg tega pri dobrih glasbenikih pravi tempo vključuje pravilno izražanje in fraziranje, in obratno, z dirigentove strani ustrezen izbor fraziranja in izraza vključuje pravilno izbiro tempa. Razumevanje tempa pa vedno pride do nas skozi ljubezen.
Glasbeni tempo je potopljen v nenehen tok občutkov, prežet je s preteklostjo, ki se že oklepa in napoveduje sedanjost, ta pa že bohti od pričakovanj bližajoče se prihodnosti. V resnici je le malo govora o sinhronosti glasbe, ki je v svojem bistvu simfonija glasov. Ko se odločimo za koncert v Filharmoniji, moramo vedeti, da je orkester vedno obkrožen z duhovi Brahmsa, Brucknerja, Mahlerja in mnogih drugih skladateljev in izvajalcev, ki so se zapisali v zgodovino določenega časa. Dvorana ujame dodatne misli, ne samo glasbene, ki na čaroben način potujejo do občinstva. In vse skupaj postane eno. Duh in delo se stapljata, eksistenca in glasba tudi.
Nedvomno drži, da je zvok najbolj neposredna in skoraj primitivna oblika komunikacije s svetom, ki odpira pot, doseže notranjost, identiteto, kjer se občutki avtorja dobesedno spojijo z jazom poslušalca. Iz tega kalčka nastane koncert, simfonija, izkušnja v dvorani. Prava beseda bi bila celo katarza: gre za spust v brezno introspekcije, ki je pravzaprav vzpon proti zvezdam skupnega čutenja, nasprotij in sodobnih potovanj, na katerih je uporabniku usojeno, da se spremeni.
Glasba postane puščica časa, ki se stiska in razteza, a ne more nazaj. Morda je tudi zato ključen tempo, ki ga bo skladatelj, dirigent, umetnik, človek izbral: tisti tempo, ki bolj kot katerakoli druga beseda z natančnostjo barometra opisuje, kako se počutimo in kaj želimo sporočiti.
